BOŽJA PRESKRBA
1. november 2017
Novembra 2006 sem se vrnil z Biblične šole v Tulsi v Oklahomi. Po pettedenskem bivanju v ZDA mi ni ostalo več veliko prihrankov. Ko sem se vrnil domov, sva z ženo po dveh tednih prejela telefonski klic s Filipinov češ, da je njen oče hudo zbolel in naj pride domov. Denarja ni bilo in si ni mogla privoščiti tako dolge poti. Sledilo je še več klicev in po 10-ih dneh ji je mama rekla, naj takoj pride, če še hoče videti očeta živega.
V srcu sem začutil, da bo šla domov, vendar nisem vedel, kako se bo to zgodilo. Nisva si sposodila in tudi nisva nikogar prosila za denar. Vse sva prepustila Bogu. Zadeva se je razvedela. V nedeljo naju je v cerkvi po bogoslužju obkrožilo več ljudi z darovi in v desetih minutah sva prejela toliko denarja, da je zadostovalo za Julijo, da bi šla na pot sama, hvala Bogu. Neka ženska nama je ponudila 300 €. Saj imava že dovolj, sva rekla. Čez pet minut je prišla nazaj in je rekla, da čuti, da je ta denar za naju in nama ga je potisnila v roke. Po premisleku je žena ugotovila, da ni hotela iti sama na dolgo pot. Tudi jaz bi moral iti zraven, vendar zame ni bilo dovolj denarja.
V ponedeljek sem v veri odšel na agencijo in uslužbenki razložil situacijo. Rezervirala je dve letalski vozovnici in do srede bi ju morala plačati. Denar je začel prihajati po pošti iz raznih koncev Slovenije, toda v sredo ga zame še ni bilo dovolj. Za ženo sva položila predujem. Uslužbenka na agenciji pa je zame izvedla trik. Zbrisala je rezervacijo in jo ponovno vnesla v računalnik, tako sem pridobil še en dan. V četrtek sva čakala poštarja. Končno je po pošti prišlo še več denarja in bilo ga je dovolj, da sem popoldan lahko šel plačat obe vozovnici, slava in hvala Bogu. V petek pa sva letela na Filipine. Bog ni nikoli prepozen, čeprav včasih lovimo zadnje minute. Zjutraj, preden sva odšla, pa je Bog še v postelji krstil Julijo v Svetem Duhu in je govorila v jezikih. Duhovno je bila s tem še dodatno opremljena za Božje delo. Na Filipinih je Bog po naju odrešil in ozdravil več ljudi. Oče pa ni bil več živ, ko sva prispela tja … Prišla sva na pogreb.
Še večkrat nama je bil Bog naklonjen z obilnimi darovi, vendar jih bom le na kratko omenil, ker ima vsak za seboj svojo zgodbo. 8. decembra 1991, ko sem še živel v Novi Zelandiji, sem doživel Božji dotik ozdravljenja. Kmalu potem, še isti dan, mi je Bog govoril, da bom šel leta 1992 domov v Evropo. Prihrankov nisem imel. Povratna vozovnica v Evropo in Izrael je draga. Denar je prišel in šel sem domov za dva meseca in skoraj za en mesec v Izrael. Takrat se je začela hišna skupina v Kranju.
Ko se je rodil sin Gabriel, ga je ponosna mama Julija želela pokazati svoji družini na Filipinih. Po skoraj treh letih molitev mi je Bog dvakrat govoril sredi novembra 2010, da bomo šli. Prihrankov nismo imeli. S presenečenjem sta prišla dva čeka, eden z daljnega vzhoda in drugi iz ZDA. Od znancev v Sloveniji pa sva prejela nekaj gotovine, kar jim je Bog dal na srce. Po zgodbi o potrpežljivosti in neučakanosti smo končno šli na pot konec februarja 2011 za 10 tednov in tam opravili veliko dobrega dela za Božje kraljestvo.
Leta 2005 smo po Božji pobudi prejeli rabljen avto brez denarja. Ne vem, če sem sploh kaj molil. Pozneje smo odplačali tri »ne pretežke« obroke. Predvsem lahko poudarim zanesljivost avta. Bog ve kakšen avto izbrati. Razen vzdrževalnih del, vsa leta nisem imel dražjih popravil. Bog nas je vsa leta blagoslavljal z nešteto manjšimi stvarmi in nam v življenju ni ničesar manjkalo.
Še eno veliko Božje delo bom opisal, kako Bog skrbi za nas, kadar vidi potrebo. Leta 1997 sem se odpravil v Rhema biblično šolo za ozdravljenje v zame neznane kraje v Tulso v Oklahomi. V centru mesta sem našel še kar ugodno prenočišče, toda cerkev (šola) je bila oddaljena skoraj 50 km od mesta in javnega prevoza do tam ni bilo. Razdalje v ZDA so velike. Hotel bi me stal več kot 1500 $ za en mesec in toliko denarja nisem imel. Toda Bog je čudežno rešil zame nemogočo situacijo, sicer šole ne bi mogel obiskovati. Nek kristjan me je odvedel na krščansko srečanje v nekem hotelu v centru mesta. Tam nisem nikogar poznal in preden se je srečanje začelo, je k meni pristopila starejša ženska 80-ih let, Lillian.
Kot »strela z jasnega« mi je ponudila sobo, kjer bi lahko prenočeval. Ves presenečen sem sam pri sebi rekel: »Če je blizu Rhema cerkve v kraju Broken Arrow na obrobju Tulse, jo bom vzel, sicer pa ne.« Gospa mi je razložila, da je njeno stanovanje le 20 minut peš od tam. Mislim, da nobenih stanovanj ni bilo bliže od njenega. Kdor je bil v ZDA, ve, da tam peš brez avta ne moreš nikamor, jaz pa sem lahko vsak dan peš ali s kolesom hodil na predavanja. Lillian mi je bila kot skrbna babica in sva se odlično razumela. Takrat sem prejel krst v Svetem Duhu in me je spodbujala, da sem treniral jezike in sva skupaj govorila, pela in molila. Nepozabno je bilo in hvala Bogu za take čudovite izkušnje.
Najin prvi avto je bil nekoliko majhen, ko se nama je rodil sin, pa tudi postaral se je. Sedem let sva molila za večjega. Molitev tudi ni vedno lahko delo in imaš obdobja, ko se naveličaš. Nekdo je videl našo potrebo in nama je podaril 4000 € za nakup avta. Pol leta sva iskala na razne načine, vendar noben avto nama ni »sedel v srce«. Potem nama je nekdo drug podaril še 2000 € in kmalu potem naju je Bog vodil na precej čudežen način v Maribor in sva vedela, da je bil to tisti pravi – prostoren eno-prostorec – boljši od tistega za katerega sva molila. Hvala Bogu.
Vedno sem vesel in hvaležen, kadar sem deležen blagoslova, pomoči in naklonjenosti od Boga in ljudi. Vsak od nas kdaj prejme dar ali pomoč od drugih in smo tega veseli. Dolgoročno pa ugotoviš, da obstaja nekaj, kar je še večji blagoslov od prejemanja in to je, da sam daješ in da si sposoben dajati in pomagati. Apostol Pavel je to vedel in pravi:
APOSTOLSKA DELA 20:35 Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: "Večja sreča (večji blagor) je dajati kakor prejemati."
Bolje je dajati kot prejemati, ker nas je Bog ustvaril za dobra dela.
EFEŽANOM 2:10 Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je (ali: dela, ki jih je) Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.
Branko Dežman
