ČE BOG UTIHNE, TE NI ZAPUSTIL
April 2026
Vsak od nas doživlja trenutke navdušenja v Božji prisotnosti. Izkušamo pa tudi trenutke, ko smo na tleh in se počutimo, kot da nas je Bog zapustil. Zato imamo Božjo Besedo, iz katere se lahko učimo z branjem o življenju mogočnih mož in žena. Kralj David je bil eden od teh in je v Psalmih zapisal svoja doživetja, svoje vrhunce in padce. Bog mu je dal čudovite obljube in zmage. Obenem pa mu tudi Božja tišina ni bila tuja. Večkrat je v stiskah vpil in klical Boga, ko se mu je zdelo, da je oddaljen kot zadnja galaksija v vesolju.
David je doživel trenutek, ko se mu je zdelo, da ga je Bog zapustil, čeprav ga ni. Sedem let je v strahu za svoje življenje bežal pred kraljem Savlom. David je bil bojevnik, ki je ubil medveda, leva in velikana. Bog je storil veliko čudežev zanj. Toda tudi on se je znašel v obupu, ko je bil Bog tiho in mu ni odgovarjal na molitve. Ko smo vajeni Božje bližine, ki dela čudeže in odgovarja na molitve, je hudo, kadar nastopi tišina in zgleda, da smo prepuščen sami sebi. To je mučna izkušnja in ne vemo, kaj bi storili v tej nemoči. Biblija pravi, da nas Bog preizkuša, da vidi, kako bomo odgovorili. Hezekija je bil nagnjen k ponosu in Bog ga je takrat preizkusil:
2 Kroniška 32:31 ... (Hezekija) je Bog zapustil, da bi ga preizkusil in spoznal vse, kar je v njegovem srcu.
Samuel je že mazilil Davida za kralja, verjamem pa, da je v hudih stiskah in bolečinah vsaka Božja obljuba v Davidu zbledela. Gotovo se je spraševal, ali so bile to le sanje in ali se bo sploh kdaj zgodilo, da bo postal kralj. V njegovih okoliščinah in pritiskih se je takrat to zdelo nemogoče. In dolgih sedem let je trajala ta preizkušnja in priprava, preden je postal kralj. Tudi nam se včasih dogaja podobno, kot se je Davidu. Če nas Gospod kliče v Božjo službo, bomo šli skozi več let stisk in preizkušenj. Takrat bomo Božje vizije in obljube za naše življenje doživljali kot neresnične.
David je napisal preroški psalm, ki se je tisoč let pozneje izpolnil v življenju Jezusa Kristusa. Ko je umiral na križu in se je Bog oddaljil od njega, je to doživljal podobno kot David. Izvil se mu je najbolj mučen vzklik Stvarnika med nami, ko je namesto nas v hudih mukah umiral za očiščenje naših grehov na križu:
Psalm 22:2 Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Zakaj si daleč od moje rešitve, od besed mojega vpitja? 2 O moj Bog, podnevi te kličem, pa ne odgovarjaš, in tudi ponoči ne utihnem.
Podobno je v Psalmu 10 David molil in spraševal Boga tako kot vsak od nas: Psalm 10:1 Zakaj stojiš od daleč, o Gospod? Zakaj se skrivaš ob časih (moje) stiske?
David ni izgubil vere. Takšna izkušnja ne pomeni, da je David izgubil odnos z Bogom. Tudi v odnosu z Bogom se lahko počutimo zapuščeni – z razlogom. Nedavno me je presenetila nepričakovana stiska. Sprva me je postalo strah in sem nekaj dni slabo spal. Čutil sem, da je bil Bog zelo oddaljen. Ugotovil sem, da se moram v veri zoperstaviti tem uničujočim okoliščinam in hudičevim napadom.
Strah je znak nevere. Nevera je, da verjamemo satanovim lažem in strahovom, češ da je konec z nami. Preizkušnja je bila predvsem v tem, ali zaupam Bogu. Več dni sem si prigovarjal: Zaupaj Bogu! Zakopal sem se v Sveto pismo in našel kakih dvajset odlomkov o zaupanju Bogu, jih v negativnih okoliščinah izpovedoval in si z njimi prenavljal um.
Premagal sem strah in nezaupanje Bogu. Hudič rad napada ponoči, ko nismo pripravljeni, takrat sta se strah in nezaupanje spet vrnila. Minilo je kakih 10 dni, da sem dosegel popolno zmago in je sovražnik odšel. Obenem mi je Bog pomagal v zadevah, kjer sem rabil pomoč. Dobil sem lekcijo: Ali zaupaš Bogu tudi v ekstremnih preizkušnjah? Ali bo Bog deloval in mi pomagal tudi takrat, ko čutim, da je oddaljen in tiho?
Po večdnevnih bitkah sem si izboril zaupanje Bogu, da me ne bo pustil na cedilu. Lahko ostanem miren, brez panike in zaupam, da mi bo pomagal v nemoči in potrebi. Vsak problem in zmedo podredimo Bogu in lahko ostanemo mirni v zaupanju. Bog nam zagotavlja, da je on naša varna trdnjava, kamor se zatekamo v stiski, tudi v najbolj ekstremnih situacijah.
Psalm 46:2 (ekum.) Bog nam je zavetje in moč, kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal. 3 Zato se ne bojimo, četudi se zemlja spremeni, se gore prevalé v sredino morja ...
Kadar stiske pridejo nad nas, se vedno sprašujemo: Ali sem jaz kriv za to? Ali sem kaj storil narobe? In se obtožujemo. Dobro je razmisliti o svojem življenju in prositi Boga odpuščanja za kaj. Toda največkrat ni naša krivda, da je stiska prišla nad nas. Duhovna suša običajno ni kazen, ampak povabilo, da Ga iščemo. Povabilo, da mu zaupamo, tudi v najhujšem. Božja tišina ne pomeni Božje odsotnosti.
Hebrejcem 13:5 Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.
Premožen, blagoslovljen in pravičen mož Job je primer ekstremnih preizkušenj in Božje tišine. Vse je izgubil, tudi zdravje in Job se je spraševal, zakaj se mu vse to dogaja. Prijatelji so ga obtoževali, da prikriva hudobijo in greh. Njegova nesreča naj bi bila kazen. Na koncu se je izkazalo, da niso imeli prav. Bog mu je končno začel govoriti čudovite stvari, Božjo modrost, in mu je vse, kar je izgubil, dvojno povrnil.
Imamo tudi obdobje Božje tišine med staro in novo zavezo, ki je trajala kar 400 let. Bog je pripravljal stvarstvo za prvi prihod Mesije. Prerok Malahija je bil zadnji prerok stare zaveze. Po 400 letih Božje tišine je Bog poslal angela Gabriela, ki je govoril Zahariju, da se mu bo v starosti rodil prerok Janez Krstnik, ki bo pripravil pot Jezusu. Čez pol leta pa je govoril še Mariji. Njeno srce je bilo odprto: »Zgodi se mi po tvoji volji!«
Včasih dolga leta goreče molimo in se kot Zaharija sprašujemo, ali se bo sploh kdaj zgodilo. On in Elizabeta sta bila že zelo v letih (Luka 1:7). Nekateri učenjaki predpostavljajo, da je bil Zaharija star od 80 in 90 let, Elizabeta pa 60. Torej sta bila prestara, da bi še lahko imela otroka (kot Abraham in Sara). Gotovo sta nehala moliti in sta izgubila vsako upanje, da se jima bo rodil dedič. Zaharija je vedel za izkušnje Abrahama in Sare. Dolgoletna tišina je ustvarila nevero v njem, da se bo to res zgodilo.Včasih se naveličamo moliti, ker se srečujemo le z Božjo tišino in ni odgovora.
Psalm 69:4 S kričanjem sem se utrudil, vnelo se je grlo moje, oči moje pešajo, ko čakam svojega Boga.
NS - Utrudil sem se od klicanja, moje grlo je postalo hripavo. Oči so mi opešale, ko sem čakal Boga.
Nimamo vedno Božje obljube za to, za kar dolgo molimo. Včasih težko beremo Biblijo. Včasih se priplazi dvom: Ali me je Bog pozabil, ali me sploh vidi in sliši? Ali mu je sploh mar za moje dolgoletne muke?
Psalm 40:18 Jaz pa sem v stiski in reven, toda Gospodu je mar zame. Ti si moja pomoč in moj rešitelj. O moj Bog, nikar ne odlašaj!
Meni je Bog dal obljubo, da bo moj brat odrešen: Kot je apostol Andrej pripeljal brata Petra k Jezusu, bom po svoji zvestobi tudi jaz vodil brata v odrešenje. Starešina cerkve je potrdil, da se bo to zanesljivo zgodilo. Od tega je minilo že dolgih 38 let. In Bog je vztrajno tiho glede tega. Božje misli so visoko nad našimi in večkrat rečem: Zakaj je tako, Bog? Molim že vsa leta in nikoli nisem nehal verjeti v to, saj je Božja obljuba prišla osebno v moje srce. Če bi obljuba prišla iz ust nekoga drugega, bi po vseh teh letih gotovo dvomil. Nihče mi ne more vzeti Božje obljube. Vera je trdno prepričanje v nevidno, da se bo zgodilo, čeprav se še ne kaže.
Hebrejcem 11:1 (ekum.) Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.
Božja tišina je test vere in posledično zaupanja. Vodi tudi v duhovno zrelost, da se naučimo potrpežljivosti in vztrajnosti. Duhovna tišina nas mora spodbuditi, da goreče iščemo Boga, in da se še bolj opiramo nanj. On sam obljublja:
Jeremija 29:13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod.
Psalm 130:5 (Chraska) Čakam Gospoda, čaka duša moja, in v Besedi njegovi imam nado. 6 Duša moja hrepeni po Gospodu bolj ko stražarji po jutru, ki čujejo do jutra.
Včasih, ko smo stiskani in je videti, da nam Bog ne odgovarja, preberimo življenjske zgodbe, kako so drugi preživeli ekstremne preizkušnje in so ohranili vero. Corrie ten Boom je bila v temnem tunelu taborišča in ni videla svetlobe upanja na koncu. Verjela je v preživetje sestre Betsie, ki pa je umrla. Vsi člani njene družine so umrli. Gotovo ni ves čas čutila Božje prisotnosti ob sebi in je večkrat rekla: Bog, zakaj? Bog, kje si? Bog je v stiskah ni zapustil. Te ekstremne preizkušnje so jo izgradile, da je govorila in pričevala Bogu v slavo po vsem svetu.
Bog hoče, da mu govorimo o svojih bolečinah in stiskah, ko smo jezni, prizadeti, zavrženi, užaloščeni. Bog nas razume in sprejema, vse vidi in mu ni vseeno. Čeprav ve, mu vseeno lahko govorimo. S tem ga povabimo k reševanju svojega problema. Bog je dvakrat vprašal Elija in dvakrat mu je ta odgovoril enako: 1 Kraljev 19:9,13 »Kaj delaš tu, Elija?« Ali Bog ni vedel, kaj Elija dela in kaj misli? Toda v Eliju je vprašanje zbudilo plaz gorečih pritožb o vsem, kar je frustriralo njegovo življenje in službo. Bog ga ni božal po hrbtu, da ne bi povzdigoval njegovih bolečin, ampak ga je poslal, naj gre naprej delat – mazilit dva kralja. Če se ne obrnemo k Bogu, bo bolečina hujša. Lahko smo kdaj jezni na Boga. Ampak on dela za naše dobro, zato ne zakrknimo svojega srca. Edino Bog nam lahko pomaga.
Branko Dežman
Ni komentarjev:
Objavite komentar