SATAN TE HOČE POŽRETI

SATAN TE HOČE POŽRETI

September 2026

Vsak dejaven kristjan doživi sovražnikov napad. Večina to prikriva. Toda, če razkrijemo sovražnikova dela, je to že pol zmage!

1 Peter 5:8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 

Kristjani vemo, da v duhovnem obstajata dva tabora: Božji tabor luči in satanov tabor teme. Biblija pravi, da je hudič bog tega sveta (2 Korinčanom 4:4) in ima oblast nad svetom – nad nevernimi. Živimo kot tujci in priseljenci v sovražnem svetu. Ko sprejmemo Jezusa in postanemo kristjani, preidemo iz kraljestva teme v kraljestvo luči (Kološanom 1:13, Apd 26:18). 

Prej kot neverni nismo bili nevarni hudiču. Ko pa smo na strani Jezusa, postanemo sovražnik hudiču, on pa naš. Ali verjamemo ali ne, kmalu ugotovimo, da je to res. To pomeni, da bomo kot aktivni kristjani slej ko prej doživeli sovražnikove napade. Hoče nas odvrniti od Jezusa in nas pogubiti. Bolj ko smo dejavni za širjenje Božjega kraljestva, bolj mu bomo tarča. Bolj se nas bo bal. Moramo biti budni, ker je hinavski, zvit, deluje prikrito in zahrbtno in njegovo hudobno delovanje moramo prepoznati. Napade, ko smo nemočni, ko nič ne pričakujemo. 

Kdo je naš sovražnik? Biblija lepo opiše njegove značilnosti: ime mu je Lucifer, stara kača, hudič, satan, zmaj in je lažnivec, oče laži, morilec, hudobnež, prisvojitelj tega, kar ni njegovo, oviralec, preprečevalec, obtoževalec, požiralec, bog tega sveta, vladar teme, prikritež/slepar in še kaj. Pretvarja se, da je angel luči.

Naslednji verz omenja njegova imena in njegovo usodo:

Razodetje 20: 1 Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ k breznu in veliko verigo. 2 Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana, in ga zvezal za tisoč let. 3 Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Nazadnje bo vržen v jezero gorečega žvepla.

Zadeva je resna. Nekateri kristjani pravijo, da je najbolje, da sovražnika sploh ne omenjamo in ga ignoriramo. Le kako? Več cerkva celo uči, da ni ne hudiča ne pekla. Oni so religiozni, neduhovni, ne poznajo Boga in hudiču niso nevarni. Tudi njegovih spletk se ne zavedajo. Zato jih ne napada. Če smo duhovni in aktivno širimo Božje kraljestvo, se moramo pripraviti na napade, da se mu bomo znali upreti. Uprimo se mu z Božjo besedo. Vsak sam se mu mora upreti in ga nagnati! Ukažimo mu, naj izgine v imenu Jezusa Kristusa. Povejmo mu, da ga je Jezus že porazil na križu in da je pod našimi nogami. Povejmo mu, da bo končal v jezeru gorečega žvepla. 

Razodetje 12:11 Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja …

Jakob 4:7 Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. 8 Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca … Spodbuja nas, da se spokorimo grehov in se očistimo. Greh namreč odpre vrata sovražniku, da legalno pride nad nas.

Efežanom 4:27 …  ne dajajte prostora hudiču. Če smo v sovraštvu, zameri, grenkobi in drugih grehih, odpremo hudiču vrata, da pride! V oče-našu pa molimo tudi, da nas Bog obvaruje skušnjav in hudiča:

Matej 6: 13 (Oče naš) … in ne vpelji nas (da ne zaidemo) v skušnjavo, temveč reši nas hudega (to je hudiča). Boriti se moramo pa tudi Bog nam lahko pomaga.

Živimo v času konca in sovražnik postaja vse bolj agresiven, ker ve, da ima malo časa, preden pride Jezus. Rad bi uničil cerkev in vsakega kristjana. Skoraj 40 let hodim z Bogom in mu aktivno služim. Zato me ne mara in se me boji. Nešteto napadov sem imel v tem času. Prvih 10 let morda bolj malo zaradi neaktivnosti. Pozneje pa, ko sem postal aktiven, je bilo napadov veliko več. Nekateri so bili zelo hudi, dobesedno na življenje in smrt, ko sem mislil, da je vsega konec in me bo uničil. Obstati moramo. Včasih je minilo več dni, da sem se odpočil in opomogel. Včasih je uporabil malenkosten konflikt, ki ni niti omembe vreden, in ga spremenil »v goro« in hud napad. 

Čutil sem, da me hoče uničiti, včasih tudi mojo družino. Napisal sem osem krščanskih knjig. Prav za vsako me je napadel in poskušal ustaviti delo. Ko smo napadeni, je zelo priporočljivo, da smo obdani z duhovno močnimi kristjani. Ne glede na vsebino napada, tudi kadar se je težko komu zaupati – razodenimo bližnjemu, kaj se dogaja. Stali Vam bodo ob strani, svetovali in molili. Najslabše je, da se izoliramo in se zapremo vase. Takrat bomo lahka tarča. Vemo, da levi v Afriki najdejo šibko žrtev in jo odženejo od črede. Takrat jo zlahka ujamejo in požro. Takšna taktika deluje tudi na nas!

Ali kristjana satan lahko požre? Kako je to videti? Če odneha hoditi z Jezusom, ga je požrl. Če pa nikoli ne odnehamo, smo zvesti in trdni, ne glede kako hudo je, nas ne more požreti. 

Sovražnik vedno išče naše slabosti ali kotiček v našem srcu, ki ga še nismo podredili Gospodu. Tam nas bo najraje napadel z vsemi silami. Ne more nas izpriditi. Njemu zadostuje, da najde eno zadevo, kjer kršimo Božjo besedo. Tam nas bo skušal na vse načine in z vso močjo. Tam bo podstavil nogo v priprta vrata in vstopil. Nekateri neizgrajeni rečejo: »Vem, kaj Biblija pravi, ampak ta stvar mi je tako pomembna, da bom ravnal po svoje.« Temu se reče upornost, ki lahko veliko stane. Če nas ne more spotakniti v naših slabostih, so mu vrata zaprta in ne more vstopiti, da bi nas porazil. 

Jezusa se ni mogel dotakniti in poraziti, ker ni imel greha:

Janez 14:30 (Jezus) Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta (hudič) prihaja. Meni sicer ne more nič …

Satan ga je skušal, vendar mu ni mogel nič. Če se mi očistimo, tudi ne more vstopiti. Toda kljub temu se bo spravil na nas s skušnjavami, z bolečinami in stiskami, da bi nas ustavil v hoji in služenju. Pavel je rekel, da ga je oviral pri Božji službi in mu metal »polena pod noge« (1 Tesalon. 2:18). 

Stiske vedno bodo, prečiščujejo nas in kalijo naš značaj, enako kot se čisti zlato:

1 Peter 4:12 Ljubi, ne čudite se požaru (stiskam, napadom), ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. 13 Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. 

Jezus nas hrabri:

Janez 16: 33 To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.

Hudič hoče požreti in onesposobiti tudi cerkve. Poglejmo si področja, ki lahko vodijo k temu, da bi nas hudič požrl. Izognimo se jim! Najprej poskrbimo, da bomo molili, meditirali v Božji besedi, da bomo hodili z Bogom v ubogljivosti. Vsak dan glejmo proti Bogu za zaščito:

2 Tesaloničanom 3:3 Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem (in vsako hudobijo od zunaj).

Oglejmo si nekaj osnov, v katerih lahko razvijamo pobožno obnašanje in držo, da bomo duhovno zdravi.

Podreditev: 

Če se ne podrejamo, je to upornost, zaradi katere nas satan lahko požre. Podrejamo se avtoritetam v cerkvi, državnim avtoritetam, v službi, otroci staršem, žene možem in tudi medsebojno. (Hebrejcem 13:17, Efežanom 5:21)

Ponos: 

Ponos vodi v padec in satan nas lahko požre. Pregovori 16:18 Napuh gre pred polomom, in prevzetnost duha pred padcem. Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Aroganca in napihnjen ego prezirata druge in gledata zviška nanje. Če razvijamo ponižnost, se bomo izognili tem slabostim in napakam, ker nas bo varovala pred padcem.

Zaupanje Bogu: 

Če ne zaupamo Bogu v vsem in delamo v lastni moči, nas satan lahko požre. Bog hoče, da mu vedno zaupamo v vsem in vedno gledamo vanj za modrost in rešitev problemov. Z vsem srcem mu zaupajmo ne glede, če se nam problem vidi prevelik.

Pregovori 3:5 Ne zanašaj se na svojo razumnost, temveč z vsem svojim srcem zaupaj v Gospoda. 6 Upoštevaj ga (moli za vsak problem) na vseh svojih poteh, in on bo tvoje poti poravnal.

Samoobvladanje:

Če nam manjka samoobvladanja, nas satan lahko požre. Smo kot mesto brez obzidja. Odprti smo za napade sovražnika in nam naredi razdejanje.

Pregovori 25:28 Razdejano mesto brez obzidja je človek, ki se ne obvlada. Samoobvladanje je sad Duha. Daje nam moč, da se obvladujemo in varujemo pred raznimi slabostmi.

Bodi trezen in buden:

To pomeni, da smo čuječi, previdni, da pazljivo opazujemo vse okrog sebe (gr. grēgoreō).  Izognemo se nevarnostim. Najdemo jo 22-krat v novi zavezi: bodimo duhovno budni. Vemo, da pijanec ne more jasno videti in razmišljati. Če nismo stalno budni, nas rjoveč lev lahko zahrbtno požre. Išče duhovno slabotne, nepazljive, brezumne, ravnodušne in take, ki se ne znajo braniti. Božja beseda nam izostri um.

1 Peter 1:13 Zatorej prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa.

Stanovitnost, potrpljenje, neomajnost:

Če smo nestanovitni, brez potrpljenja, nas rjoveč lev lahko požre. To pomeni, da odnehamo, kadar smo v stiski in pod pritiski. Stanovitnost je krepost in tudi sad Duha, ki nam pomaga skozi vse hudo.

Jakob 5:10 Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. 

2 Korinčanom 1:3 Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. 4 On nas tolaži v vsaki naši stiski…

Ker vemo, da je z nami Bog, ki nas tolaži in nam pomaga skozi stiske, se lahko stanovitno držimo vere, kadar gremo skozi težka obdobja. Job nam je vzor. Ni zatajil Boga. Stanovitnost ni apatija ali pasivno čakanje na boljše čase. Je vsakodnevno odločanje, da ubogamo Boga in ostanemo zvesti ne glede, kaj nas doleti, in ne delamo kompromisov.

VERA IN POTRPEŽLJIVOST

VERA IN POTRPEŽLJIVOST

Junij 2026 

Vera ima v Bibliji partnerja, s katerim zelo dobro sodelujeta, to je potrpežljivost. Vera in potrpljenje sta dvojčka, ki skupaj proizvedeta moč in rezultate. Morata delati skupaj, da lahko v življenju po veri dosežemo čim več.

Ni moč samo v veri, ki deluje in proizvede rezultate, tudi potrpežljivost je moč, ki deluje. Vera je sama po sebi neodločna in omahuje. Zato je potrebna moč potrpežljivosti, ki veri pomaga, da trdno in odločno stoji. Moč potrpežljivosti podpira vero. 

HEBREJCEM 6:12 ... da se ne bi polenili, temveč da bi posnemali tiste, ki so zaradi vere in potrpežljivosti podedovali obljube.

Božje obljube v obstoj prikličemo. Po veri in skupaj s potrpežljivostjo materializiramo obljube, da se nam zgodijo.

JAKOB 1:2-4 Moji bratje, kadar vas doletijo raznovrstne preizkušnje, si to štejte zgolj v veselje, 3 saj veste, da se iz takšne preizkušenosti vaše vere razvije zdržljivost. 4 Zdržljivost pa naj svoje delo opravi do konca (perfektno), da boste popolni in zdravi v vseh pogledih, da vam ne bo ničesar manjkalo.

Potrpežljivost nas napravi zrele, dovršene in popolne. Sama potrpežljivost brez vere pa nima moči, da bi priklicala v obstoj stvari, ki si jih želimo. 

HEBREJCEM 11:1 Vera pa je trdno pričakovanje (angl. substanca) tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo.

Ker je vera substanca stvari, za katere upamo, to pomeni, da potrpežljivost brez vere nima substance. Je brez vsebine, brez podlage. Po drugi strani vera brez potrpežljivosti ne bo trdno stala na obljubah v Božji Besedi, kar nam daje pravico lastništva za stvari, ki jih še ne vidimo. Na podlagi Božjih obljub imamo pravico, da si jih z vero prilastimo.

Pokojni Jerry Savelle je rekel: »Vse, kar imam, sem prejel po veri.« Ko sem malo razmislil, lahko tudi jaz rečem: »Vse, kar imam, sem prejel po veri.« To pomeni, da smo popolnoma odvisni od Boga, ne veliko od svojih rok. Ženo sem prejel po veri, sina sem prejel po veri, avto sem prejel po veri, vsako pot in vse stroške na Filipine k ženini družini smo prejeli po veri itd. Včasih smo prejeli, še preden smo prosili. Za večino stvari pa smo veri morali dodati veliko potrpežljivosti, da smo željeno prejeli. Včasih rečem: »O Bog, zakaj traja toliko časa?«

Moje najdaljše vztrajanje v veri je tole: Bog mi je v Novi Zelandiji dal obljubo in odlomek iz Biblije (Janez 1:40-42), kako je Andrej pripeljal brata Petra k Jezusu. Starešina cerkve mi je potrdil pričevanje, da bo moj brat odrešen, če bom zvest. Minilo je osemintrideset let in se še ni zgodilo. Tega pričakovanja in vere mi nihče ne more vzeti. Še vedno s potrpežljivostjo trdno pričakujem, da bo Bog izpolnil obljubo. Vidim nevidno: Moj brat bo odrešen! Vera rabi podporo potrpežljivosti. Zlahka bi rekel: 

»Osemintrideset let je minilo, Bog je pozabil.« Pa vem, da ni! Abraham je potrpežljivo veroval za obljubljenega sina 25 let. Jaz pa v veri potrpežljivo čakam še 13 let dlje in bom dočakal!

RIMLJANOM 8:25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.

Jezus je rekel Petru, da je molil zanj, da mu vera ne opeša. Brez delovanja potrpežljivosti lahko meseno zaznavanje neugodnih okoliščin preplavi našo vero, da opeša. Vera mora v Duhu gledati na Božjo besedo in ne na okoliščine. Potrpežljivost ji pri tem pomaga, da zdrži in vztraja do konca, ko izpolnitev oz. odgovor pride.

Vera je mogočna sila, ki vedno deluje. Ni res, da je vera šibka in da rabi okrepčanja. Če smo brez moči potrpežljivosti, lahko vero izničimo, da ne bo delovala v našem življenju. Kako? Z našimi negativnimi besedami, z izpovedjo in dejanji. Z našim ravnanjem aktiviramo vero ali pa jo ohromimo.

Mnogi mislijo, da je vloga potrpežljivosti, da smo zadovoljni s tem, kar nam življenje prinese na pot, torej da podležemo, se predamo in da priznamo poraz.  Pogosto slišimo besede: »Ja, tako je.« Toda to ni potrpežljivost. Ona ne podleže. Potrpežljivost je resnična moč, ki jo moramo razviti. Z Božjo pomočjo lahko premaknemo gore težav.

TIT 2:2 pravi: ... stari možje morajo biti trezni, dostojanstveni, razumni, zdravi v veri, ljubezni in stanovitnosti (zdravi in utrjeni v potrpežljivosti).

Tudi vero je treba razviti. Ta isti odlomek pravi, da moramo biti zdravi v veri. Potrpežljivost in vera delujeta skupaj podobno kot vera in ljubezen. Vsaka sila ima v življenju kristjana edinstveno vlogo. Zato jih ne smemo pomešati ali nadomestiti eno z drugo. Hebrejcem 11:1 pravi, da je vera trdno pričakovanje (substanca) stvari, za katere upamo. 

Upanje brez vere nima substance (nima vsebine). Ljudje npr. rečejo: »Molimo in upamo.« Sliši se dobro, vendar je brez vsebine. Upanje pomešajmo z vero. Vera mora zamenjati upanje. Upanje samo ne prinese rezultatov. Naše napačno razmišljanje moramo spremeniti tako, kot uči Biblija. Le tako bomo te tri sile uporabili pravilno. Dosegli bomo Božjo popolno voljo.

Naj omenim še eno napačno verovanje, ki ga večkat slišimo. Pravijo, da stiske in trpljenje razvijejo vero. Resnica pa je, da stiske in trpljenje ne razvijejo vere. Kako pride vera? Rimljanom 10:17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja (iz slišane Besede), oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. Stiske in trpljenje razvijejo potrpežljivost in ne vero. 

Rimljanom 5:3 ... stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Jakob 1:3 pravi, da preizkušenost vere rodi potrpljenje.

Definicija potrpežljivosti je, da je človek konstanten – stalen, zvest, nespremenljiv. Ves čas ravna enako in je stanoviten. Jakob 1:6,7 pravi, naj ne bomo razdvojenih misli. Na vsako okoliščino se moramo odzvati z Božjo besedo. Tako se bomo izognili strahu in dvomom. 

Naše »zdravo« potrpljenje odgovori na vsak dvom in strah s trdnim prepričanjem in izpovedjo Božje besede v veri. Kar čutimo vidimo ali slišimo, nam ne sme vzeti vere.

Vera se razvija, ko ubogamo in se ravnamo po Božji besedi. Hebrejcem 12:2 pravi, da je Jezus začetnik in dovršitelj naše vere. Jo pa mora razvijati v nas, če jo hoče dovršiti. Moramo razlikovati razvijanje vere in razvijanje potrpežljivosti. Preden preizkušnje in stiske pridejo, mora biti vera razvita na temelju Božje besede. Saj poznamo prispodobo v Luku 6:47. Kdor se ravna po Božji besedi, je kot mož, ki je sezidal svojo hišo na trdni skali. Ko je hudournik prišel, je hiša še vedno trdno stala.

Ta mož je moral globoko kopati do skale. To govori o razvijanju vere. Njegova potrpežljivost pa se je razvila v času nevihte. Ve, da bo hiša zdržala, ker je utemeljena na skali. Ubogal je Božjo besedo. Beseda je Jezus in on je ta skala. Vera mora biti močna, preden stiska pride, da obstanemo. Sila potrpežljivosti pa se razvije v toku trpljenja in stisk. Ona podpira delovanje vere, da vztraja in zmaga v stiskah in doseže željeno na duhovnem nivoju.

Tudi če pridejo stiske, Božja beseda ne zataji. V sovražni atmosferi mora vera delovati in premagati vse, kar nam je satan vrgel pod noge.

JAKOB 1:12 Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. 13 Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. 

14 Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. 15 Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt. 16 Ne varajte se, moji ljubi bratje; 17 vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev.

19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.

ČE BOG UTIHNE, TE NI ZAPUSTIL

April 2026

Vsak od nas doživlja trenutke navdušenja v Božji prisotnosti. Izkušamo pa tudi trenutke, ko smo na tleh in se počutimo, kot da nas je Bog zapustil. Zato imamo Božjo Besedo, iz katere se lahko učimo z branjem o življenju mogočnih mož in žena. Kralj David je bil eden od teh in je v Psalmih zapisal svoja doživetja, svoje vrhunce in padce. Bog mu je dal čudovite obljube in zmage. Obenem pa mu tudi Božja tišina ni bila tuja. Večkrat je v stiskah vpil in klical Boga, ko se mu je zdelo, da je oddaljen kot zadnja galaksija v vesolju.

David je doživel trenutek, ko se mu je zdelo, da ga je Bog zapustil, čeprav ga ni. Sedem let je v strahu za svoje življenje bežal pred kraljem Savlom. David je bil bojevnik, ki je ubil medveda, leva in velikana. Bog je storil veliko čudežev zanj. Toda tudi on se je znašel v obupu, ko je bil Bog tiho in mu ni odgovarjal na molitve. Ko smo vajeni Božje bližine, ki dela čudeže in odgovarja na molitve, je hudo, kadar nastopi tišina in zgleda, da smo prepuščen sami sebi. To je mučna izkušnja in ne vemo, kaj bi storili v tej nemoči. Biblija pravi, da nas Bog preizkuša, da vidi, kako bomo odgovorili. Hezekija je bil nagnjen k ponosu in Bog ga je takrat preizkusil:

2 Kroniška 32:31 ... (Hezekija) je Bog zapustil, da bi ga preizkusil in spoznal vse, kar je v njegovem srcu.

Samuel je že mazilil Davida za kralja, verjamem pa, da je v hudih stiskah in bolečinah vsaka Božja obljuba v Davidu zbledela. Gotovo se je spraševal, ali so bile to le sanje in ali se bo sploh kdaj zgodilo, da bo postal kralj. V njegovih okoliščinah in pritiskih se je takrat to zdelo nemogoče. In dolgih sedem let je trajala ta preizkušnja in priprava, preden je postal kralj. Tudi nam se včasih dogaja podobno, kot se je Davidu. Če nas Gospod kliče v Božjo službo, bomo šli skozi več let stisk in preizkušenj. Takrat bomo Božje vizije in obljube za naše življenje doživljali kot neresnične.

David je napisal preroški psalm, ki se je tisoč let pozneje izpolnil v življenju Jezusa Kristusa. Ko je umiral na križu in se je Bog oddaljil od njega, je to doživljal podobno kot David. Izvil se mu je najbolj mučen vzklik Stvarnika med nami, ko je namesto nas v hudih mukah umiral za očiščenje naših grehov na križu:

Psalm 22:2 Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Zakaj si daleč od moje rešitve, od besed mojega vpitja? 2 O moj Bog, podnevi te kličem, pa ne odgovarjaš, in tudi ponoči ne utihnem.

Podobno je v Psalmu 10 David molil in spraševal Boga tako kot vsak od nas: Psalm 10:1 Zakaj stojiš od daleč, o Gospod? Zakaj se skrivaš ob časih (moje) stiske? 

David ni izgubil vere. Takšna izkušnja ne pomeni, da je David izgubil odnos z Bogom. Tudi v odnosu z Bogom se lahko počutimo zapuščeni – z razlogom. Nedavno me je presenetila nepričakovana stiska. Sprva me je postalo strah in sem nekaj dni slabo spal. Čutil sem, da je bil Bog zelo oddaljen. Ugotovil sem, da se moram v veri zoperstaviti tem uničujočim okoliščinam in hudičevim napadom. 

Strah je znak nevere. Nevera je, da verjamemo satanovim lažem in strahovom, češ da je konec z nami. Preizkušnja je bila predvsem v tem, ali zaupam Bogu. Več dni sem si prigovarjal: Zaupaj Bogu! Zakopal sem se v Sveto pismo in našel kakih dvajset odlomkov o zaupanju Bogu, jih v negativnih okoliščinah izpovedoval in si z njimi prenavljal um.

Premagal sem strah in nezaupanje Bogu. Hudič rad napada ponoči, ko nismo pripravljeni, takrat sta se strah in nezaupanje spet vrnila. Minilo je kakih 10 dni, da sem dosegel popolno zmago in je sovražnik odšel. Obenem mi je Bog pomagal v zadevah, kjer sem rabil pomoč. Dobil sem lekcijo: Ali zaupaš Bogu tudi v ekstremnih preizkušnjah? Ali bo Bog deloval in mi pomagal tudi takrat, ko čutim, da je oddaljen in tiho? 

Po večdnevnih bitkah sem si izboril zaupanje Bogu, da me ne bo pustil na cedilu. Lahko ostanem miren, brez panike in zaupam, da mi bo pomagal v nemoči in potrebi. Vsak problem in zmedo podredimo Bogu in lahko ostanemo mirni v zaupanju. Bog nam zagotavlja, da je on naša varna trdnjava, kamor se zatekamo v stiski, tudi v najbolj ekstremnih situacijah.

Psalm 46:2 (ekum.) Bog nam je zavetje in moč, kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal. 3 Zato se ne bojimo, četudi se zemlja spremeni, se gore prevalé v sredino morja ... 

Kadar stiske pridejo nad nas, se vedno sprašujemo: Ali sem jaz kriv za to? Ali sem kaj storil narobe? In se obtožujemo. Dobro je razmisliti o svojem življenju in prositi Boga odpuščanja za kaj. Toda največkrat ni naša krivda, da je stiska prišla nad nas. Duhovna suša običajno ni kazen, ampak povabilo, da Ga iščemo. Povabilo, da mu zaupamo, tudi v najhujšem. Božja tišina ne pomeni Božje odsotnosti. 

Bog je vedno tam – tudi v neprespanih nočeh, tudi ko ne vidimo kam naprej, tudi kadar se molitve odbijajo od stropa. Če pridejo nepričakovani računi – Bog je vedno tam in nas ne bo zapustil. In to je vera: ne odnehamo, kadar se znajdemo v puščavi. Vemo le, da nas Bog v stiskah in puščavi kali in izgrajuje naš značaj. Vojna rodi preizkušene generale, ne lagodje. Bog hoče, da v večnost vstopimo preizkušeni. Preizkušenost pokaže, ali bomo vztrajali ali odnehali. Ali se lahko zanese na nas tudi, ko je težko? Preizkušnje pridejo, ne da nas uničijo, ampak da nas izgradijo. 

Hebrejcem 13:5 Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.

Premožen, blagoslovljen in pravičen mož Job je primer ekstremnih preizkušenj in Božje tišine. Vse je izgubil, tudi zdravje in Job se je spraševal, zakaj se mu vse to dogaja. Prijatelji so ga obtoževali, da prikriva hudobijo in greh. Njegova nesreča naj bi bila kazen. Na koncu se je izkazalo, da niso imeli prav. Bog mu je končno začel govoriti čudovite stvari, Božjo modrost, in mu je vse, kar je izgubil, dvojno povrnil.

Imamo tudi obdobje Božje tišine med staro in novo zavezo, ki je trajala kar 400 let. Bog je pripravljal stvarstvo za prvi prihod Mesije. Prerok Malahija je bil zadnji prerok stare zaveze. Po 400 letih Božje tišine je Bog poslal angela Gabriela, ki je govoril Zahariju, da se mu bo v starosti rodil prerok Janez Krstnik, ki bo pripravil pot Jezusu. Čez pol leta pa je govoril še Mariji. Njeno srce je bilo odprto: »Zgodi se mi po tvoji volji!« 

Včasih dolga leta goreče molimo in se kot Zaharija sprašujemo, ali se bo sploh kdaj zgodilo. On in Elizabeta sta bila že zelo v letih (Luka 1:7). Nekateri učenjaki predpostavljajo, da je bil Zaharija star od 80 in 90 let, Elizabeta pa 60. Torej sta bila prestara, da bi še lahko imela otroka (kot Abraham in Sara). Gotovo sta nehala moliti in sta izgubila vsako upanje, da se jima bo rodil dedič. Zaharija je vedel za izkušnje Abrahama in Sare. Dolgoletna tišina je ustvarila nevero v njem, da se bo to res zgodilo.Včasih se naveličamo moliti, ker se srečujemo le z Božjo tišino in ni odgovora.

Psalm 69:4 S kričanjem sem se utrudil, vnelo se je grlo moje, oči moje pešajo, ko čakam svojega Boga. 

NS - Utrudil sem se od klicanja, moje grlo je postalo hripavo. Oči so mi opešale, ko sem čakal Boga.

  Nimamo vedno Božje obljube za to, za kar dolgo molimo. Včasih težko beremo Biblijo. Včasih se priplazi dvom: Ali me je Bog pozabil, ali me sploh vidi in sliši? Ali mu je sploh mar za moje dolgoletne muke? 

Psalm 40:18 Jaz pa sem v stiski in reven, toda Gospodu je mar zame. Ti si moja pomoč in moj rešitelj. O moj Bog, nikar ne odlašaj!

Meni je Bog dal obljubo, da bo moj brat odrešen: Kot je apostol Andrej pripeljal brata Petra k Jezusu, bom po svoji zvestobi tudi jaz vodil brata v odrešenje. Starešina cerkve je potrdil, da se bo to zanesljivo zgodilo. Od tega je minilo že dolgih 38 let. In Bog je vztrajno tiho glede tega. Božje misli so visoko nad našimi in večkrat rečem: Zakaj je tako, Bog? Molim že vsa leta in nikoli nisem nehal verjeti v to, saj je Božja obljuba prišla osebno v moje srce. Če bi obljuba prišla iz ust nekoga drugega, bi po vseh teh letih gotovo dvomil. Nihče mi ne more vzeti Božje obljube. Vera je trdno prepričanje v nevidno, da se bo zgodilo, čeprav se še ne kaže.

Hebrejcem 11:1 (ekum.) Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.

Božja tišina je test vere in posledično zaupanja. Vodi tudi v duhovno zrelost, da se naučimo potrpežljivosti in vztrajnosti. Duhovna tišina nas mora spodbuditi, da goreče iščemo Boga, in da se še bolj opiramo nanj. On sam obljublja:

Jeremija 29:13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod.

Kaj je najbolje, ko je Bog tiho in čakamo nanj, da se razodene in začne delovati? Božja beseda je upanje. Božja beseda nam ohranja kondicijo vere. David pravi:

Psalm 130:5 (Chraska) Čakam Gospoda, čaka duša moja, in v Besedi njegovi imam nado. 6 Duša moja hrepeni po Gospodu bolj ko stražarji po jutru, ki čujejo do jutra. 

Včasih, ko smo stiskani in je videti, da nam Bog ne odgovarja,  preberimo življenjske zgodbe, kako so drugi preživeli ekstremne preizkušnje in so ohranili vero. Corrie ten Boom je bila v temnem tunelu taborišča in ni videla svetlobe upanja na koncu. Verjela je v preživetje sestre Betsie, ki pa je umrla. Vsi člani njene družine so umrli. Gotovo ni ves čas čutila Božje prisotnosti ob sebi in je večkrat rekla: Bog, zakaj? Bog, kje si? Bog je v stiskah ni zapustil. Te ekstremne preizkušnje so jo izgradile, da je govorila in pričevala Bogu v slavo po vsem svetu.

Bog hoče, da mu govorimo o svojih bolečinah in stiskah, ko smo jezni, prizadeti, zavrženi, užaloščeni. Bog nas razume in sprejema, vse vidi in mu ni vseeno. Čeprav ve, mu vseeno lahko govorimo. S tem ga povabimo k reševanju svojega problema. Bog je dvakrat vprašal Elija in dvakrat mu je ta odgovoril enako: 1 Kraljev 19:9,13 »Kaj delaš tu, Elija?« Ali Bog ni vedel, kaj Elija dela in kaj misli? Toda v Eliju je vprašanje zbudilo plaz gorečih pritožb o vsem, kar je frustriralo njegovo življenje in službo. Bog ga ni božal po hrbtu, da ne bi povzdigoval njegovih bolečin, ampak ga je poslal, naj gre naprej delat – mazilit dva kralja. Če se ne obrnemo k Bogu, bo bolečina hujša. Lahko smo kdaj jezni na Boga. Ampak on dela za naše dobro, zato ne zakrknimo svojega srca. Edino Bog nam lahko pomaga.

Branko Dežman