UPANJE, KI SE ODDALJUJE
December 2014
PREGOVORI 13:12 Pričakovanje, ki se oddaljuje, stiska srce, upanje, ki prihaja, pa je drevo življenja.
(Chraska) Predolgo upanje dela srce bolno, drevo življenja pa je želja, ki se izpolni.
Naše vizije in cilji se pogosto ne uresničijo po naših pričakovanjih. Resničnost je večkrat zelo drugačna od našega upanja. Božji urnik se redko kdaj sklada z našim, večkrat moramo čakati na uresničenje veliko dlje, kot bi si predstavljali. Potrpežljivost je tudi eden od Božjih načinov za izgradnjo našega značaja. V Bibliji lahko beremo o mnogih primerih, ko je upanje ljudem že ugasnilo, tedaj pa se je na prizorišču pojavil Bog (Gideon, Abraham, David, Zaharija). Ljudje si želimo življenjsko pomembnih stvari, te pa včasih ne pridejo in ne pridejo. To je lahko zakonski partner, otrok, služba, dom, Božji klic itd. Toda Božje obljube so resnične in to, v kar upamo, se bo končno izpolnilo, če se opremo na Boga in smo zvesti.
Vera je, da trdno pričakujemo to, v kar upamo in smo prepričani v nekaj, česar ne vidimo. HEBREJCEM 11:1
Sredi preizkušenj upanja, ki v nas lahko vzbujajo jezo na ljudi in Boga, moramo vedeti, kaj Biblija pravi: HEBREJCEM 13:5 … Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil. In to velja tudi, če ne vidimo Božjega delovanja in ne čutimo njegove prisotnosti. Kadar se naše sanje soočijo z resničnostjo, ko naletimo na ovire in se naše upanje oddaljuje in plahni … Kaj storimo, kadar treščimo s svojimi sanjami na realna tla? Odločimo se za upanje in vztrajamo naprej! Ne podlezimo slabostim mesa. Oklepajmo se gornjega verza, ki pravi, da nas Bog NIKAKOR ne bo zapustil. Včasih naše upanje poskoči, ko sonce malo posveti skozi temne oblake, in upade, ko ga temni oblaki spet prekrijejo.
Razočaranje in malodušje uničujeta upanje, zato hudič močno in vztrajno dela na tem, da bi odnehali. Ve, kdaj smo utrujeni in naveličani ter nas prav tedaj preplavi z negativnimi mislimi: »Dovolj imam tega, to je preveč zame; nič se ne spremeni; molim, vendar Bog ne usliši; nekateri drugi so uspešni, jaz pa ne pridem nikamor. Dovolj dolgo sem poskušal, najbolje, da odneham.« Takšne misli nas porazijo. Kar mislimo, to postanemo. Zato je bolje verjeti Bogu, kar pravi, in si prilastiti njegove obljube v svoje življenje in z njimi premagati obup in negativen odnos do okoliščin. Bog nas spodbuja, podpira in noče, da odnehamo. S preizkušnjami potrpežljivosti gradi naš značaj. Če gremo skozi nevihto, krepimo naše zaupanje vanj in postajamo duhovno močnejši. Abraham je 25 let čakal na otroka, potem ko mu ga je Bog obljubil. Po Božji obljubi je David veliko let čakal, preden je postal kralj itd. Če plačamo ceno, bomo nekega dne tudi želi … če ne odnehamo. Bog nas ne bo razočaral. RIMLJANOM 5:5 Upanje pa ne osramoti …
Zelo pomembno je, kakšen odnos imamo do okoliščin. Krize pridejo, je pa dobro, da jih čimprej premagamo in da nas ne porazijo. V času krize ne bežimo brezglavo proč od Boga, ampak si vzemimo čas na kolenih. Pavel in Sila sta bila pretepena v zaporu pa sta veselo pela hvalnice Bogu. Od njiju se lahko naučimo, kako ostati zadovoljni in pozitivni v vsakih okoliščinah. Za zmago si privzemimo spodnje odlomke, pregnali bomo malodušje in obup.
IZAIJA 41:10 Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj (ne bodi potrt, obupan), saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.
PSALM 9:10 Tako je GOSPOD zatiranemu zavetje, zavetje v času njegove stiske. 11 Kateri poznajo tvoje ime, zaupajo (upajo - Chraska) vate, kajti ti, GOSPOD, ne zapustiš njih, ki te iščejo.
PSALM 37:4 Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce. 5 Izroči svojo pot GOSPODU (Zvali nanj svojo pot), zaupaj vanj, in on bo storil (upaj vanj; on vse prav stori - Chraska). 6 Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. 23 GOSPOD utrjuje stopinje vrlega moža in pot njegova Mu je po volji. 24 Kadar pade, ne obleži, ker GOSPOD podpira roko njegovo. 25 Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha. (Chraska)
RIMLJANOM 8:28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu (tudi težke okoliščine), namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.
Recimo v veri: »Hvala, Gospod, za te obljube. Verjamem, da deluješ v meni, ne glede kako se počutim in kakšne so okoliščine. Ti si začel dobro delo v meni in ga boš tudi dokončal (Filipljanom 1:6). Ti me želiš podpirati in mi pomagati. Zaupam vate, da me ne boš zapustil, ampak boš storil po tvoji volji, kar je najbolj prav zame. Podpri moje roke, kadar mi omahujejo. Izročam ti svojo pot, vodi me varno skozi težave in krize do cilja. Prosim osveži, obnovi mi sanje in vizije, ki jih imaš za moje življenje. Blagoslavljam te in te slavim.« Če smo storili kaj napačnega, se izpovejmo Bogu in nam bo odpustil.
V slovenščini imamo knjigo o Joni Earecsson Tada, ki je zaradi nesreče postala tetraplegik. Postala je ujetnik svojega telesa in je zmogla premikati samo glavo. Izgubila je fanta, vse dejavnosti in vsako upanje. Bila je jezna in hotela je umreti. Tudi ubiti se ni mogla. Ni ji preostalo drugega kot sprejeti situacijo, v kateri se je znašla, zgraditi prihodnost s tem, kar je imela in s pozitivnim odnosom. Začela je slikati z usti in njene čudovite slike so bile nagrajene. Začela je peti in se je dotaknila življenj milijonov. Služila je drugim hromim. Tudi njena življenjska pričevanja so se dotaknila milijonov ljudi, itd. Po mnogih letih je še vedno na vozičku in je močna v veri. Sama je rekla: Prava vera ni toliko v tem, da te ozdravi Bog, ki te je zmožen ozdraviti, ampak da se Bog, ki te lahko ozdravi, odloči, da te ne bo, ti pa mu kljub vsemu še vedno služiš.
Nevarno je upati, pričakovati ali zahtevati od Boga, da bo nekaj storil za nas in rešil naš problem. Ko tega ne stori, postanemo malodušni in jezni. Služiti mu moramo tudi, če nam ne usliši zahtev in želja. Kot Joni mora prav gotovo vsak od nas sprejeti kakšen »križ«, ki nam ga Bog ne odvzame, ampak skozi njega opravlja globje duhovno delo v nas za življenje v večnosti. Ali si jezen na Boga, ker ti ni odstranil »križa« stisk? Ali se sprašuješ, zakaj je Bog to dopustil? Naš problem še ni izginil. Toda divjanje čustev in valov v naši duši se je skozi leta poleglo. Če se še ni povsem, pa se še bo. Bog nas bo privedel do tja. Božje poti in razmišljanje so mnogo višje od našega.
IZAIJA 55:8,9 Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD. 9 Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.
S tem nočem reči, da prenehajte upati in moliti za vaše ozdravljenje. Tudi Joni ni! Pomembno je, da spremenite odnos do svoje bolezni ali težavnih okoliščin. Tudi Pavlu je Jezus rekel, naj se neha boriti proti njemu in njegovi volji:
APOSTOLSKA DELA 26:14 (ŽJ) Ali ni neumno, da se takole boriš proti meni?
Vsak od nas se trudi, želi si biti uspešen in priznan, a enim to bolj uspe, drugim manj.
Naše sanje, pričakovanja in trud so na preizkušnji v resničnem življenju, ki vztrajno udarja po njih. Če nismo pazljivi in delamo v svoji moči namesto v Božji, se razvijejo črni oblaki grenkobe, negativnosti, razočaranja, apatije. Upanje je prekrito z njimi, obdaja nas nezdrava atmosfera, ki škoduje našemu odnosu do drugih, ki to zaznajo in občutijo. Zato, kadar resničnost prizadene naše upanje, ne odnehajmo, ampak se odločimo za upanje. Tudi če je vse okrog nas negativno, se lahko potrudimo in imamo pozitiven odnos do okoliščin in verujemo, da bo Bog za nas naredil nekaj dobrega.
Trudimo se in si želimo, da bi naše krščansko delo rastlo, da bomo napredovali in da bomo mogli pomagati mnogim ljudem. Toda obdobja so, ko ne vidimo veliko rezultatov. Take situacije nam ne smejo ukrasti veselja in upanja. Storimo, kar je v naši moči in verujmo, da Bog iz tega dela nekaj dobrega. Če se bomo predali negativnosti, bomo ovirali Božji tok delovanja. Bog hoče, da smo pozitivni in bo lažje opravil dobro delo za druge skozi nas. Lahko je biti pozitiven, kadar gre vse gladko. Toda, če uspemo biti pozitivni v neprijaznih okoliščinah, pomeni, da stojimo v veri in zaupanju Bogu in smo dosegli nek nivo duhovne zrelosti. Tako ugajamo Bogu in ga slavimo.
Očak Abraham je bil mož vere in je oče vernih. Šel je skozi krize in naredil napake, toda Biblija pohvali njegovo vero. Bog mu je prerokoval, da bo dobil sina in da bo postal oče mnogih narodov. 25 let je trajala preizkušnja potrpežljivosti v tistih časih, ko je bilo katastrofalno ne imeti otrok. Njegov služabnik bi dedoval. Medtem je tako Abrahamu kot Sari naročje omrtvelo. Ni bilo več upanja. Toda Abraham je veroval proti upanju. Očitno je imel več močnih izkušenj z Bogom in mu skozi čas vera in upanje nista zbledela.
RIMLJANOM 4:17-21 … kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. 18 Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. +
19 In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. 20 Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, 21 popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.
Ali nam gornji odlomek govori v srce: okoliščine so brezupne, mi pa proti upanju še vedno upamo in verujemo, da bo Bog storil nekaj, po čemer stremimo v srcu in kar trenutno presega naše moči in možnosti? Da se bodo naše sanje izpolnile, čeprav jih je resničnost skoraj zatrla in da bo naš potencial, ki ga imamo, uporabljen. Bog lahko brezupne okoliščine spremeni v enem dnevu in jih bo, če bomo proti upanju še vedno verovali. Ekstremno: Gideon je celo izgubil vsako upanje, toda Bog je vseeno prišel na prizorišče in ga uporabil za mogočne naloge, čeprav se sam ni zavedal, kaj vse je v njem. Angel je vedel in ga je že ob prvem obisku imenoval: močni junak, bojevnik. Gideon se svojih sposobnosti sploh ni zavedal, ker jih nikoli ni imel možnosti preizkusiti. Mojzes se tudi ni zavedal svojih sposobnosti, a je postal mogočen voditelj, česar se je sprva branil, češ da so drugi boljši. Bog ve, kakšne talente imamo, medtem ko se jih sami niti ne zavedamo, saj jih je on položil v nas. Hoče jih uporabiti! Zakaj bi talenti spali ali ostali skriti?
Biblija pravi:
HEBREJCEM 6:15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube.
Torej recept imamo: upajmo tudi proti upanju, čakajmo in aktivno hodimo z Bogom pa bomo dočakali izpolnitev svojega klica in ohranili pozitiven odnos do svojih okoliščin.
Upanje nam daje trdnost in neomajnost v času neviht, kot sidro drži ladjo na svojem mestu. Ne nehajmo upati. V brezupu se odločimo, da bomo upali. V tem je varnost. Če prenehamo upati, nas odnese in vrže na čeri, da se potopimo. Duša se zasidra v upanju.
HEBREJCEM 6:19 To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo (v duhovni svet) …
Kdo v Bibliji je primer popolne izgube upanja? Celo ko je k njemu prišel angel, ni mogel verjeti, da bo Bog zanj nadnaravno naredil, da bo dobil otroka? Zato je bil kaznovan z izgubo glasu. To je bil Zaharija, oče Janeza Krstnika. Ne dopustimo, da se nam upanje tako oddalji.
Če nimamo upanja, začnimo upati. Molimo za upanje, za sanje in za vizije. Upajmo, čeprav je vse videti brezupno! V življenju pač ni vedno vse tako, kot si želimo in se je treba boriti, da obdržimo upanje. Hoja z Bogom je preizkus naše vere in upanja – maratonski vzdržljivostni tek.
Pričevanje: 15 let sem imel hude depresije zaradi stresa in zlomov, ko nisem bil sposoben za zakon in otroke. Sedemnajst let sem upal proti upanju in molil tako za zdravje kot za družino trikrat na dan. Moj čas je prišel. Bog mi je ublažil depresije in kmalu, ko sem si dovolj opomogel, sem srečal sedemnajst let mlajšo ženo in čez tri leta sva dobila še čudovitega otroka. Kakih dvajset let sem bil negativen zaradi bolezni, ni bilo smeha na mojem obrazu. Hvala Bogu, da sem prišel tudi do smeha in vedrega obraza.
Ko se je apostol Pavel zavedal, da gre njegova življenjska pot proti koncu, je rekel:
2 TIMOTEJ 4:6 Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. 7 Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.
Tudi mi si prizadevajmo ohraniti vero in upanje ter uspešno dokončati svoj tek.
RIMLJANOM 5:1-5 Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 UPANJE PA NE OSRAMOTI, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
IZAIJA 40:28-31 Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati.
29 Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. 30 Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo,
31 tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.
Dežman Branko
