NESTRINJANJE MED KRISTJANI

NESTRINJANJE MED KRISTJANI

NOVEMBER 2010

            Najbrž ste že ugotovili, da je med kristjani veliko nestrinjanja, včasih glede najbolj neverjetnih stvari? Preveč kristjanov se norčuje iz teologije drugih vernikov in tako spravlja krščanstvo na slab glas. Ne verjamem, da Bog to odobrava. Žalosti ga, ko vidi, da njegovi sinovi in hčere zasmehujejo drug drugega in se prepirajo zaradi biblijskih prepričanj. Verjamem, da je Bog ogorčen, ko vidi kako kristjani grobo javno obtožujejo, ožigosajo in izobčijo svoje brate. Kritiki in kritizirani ob tem obrodijo grenke sadove mržnje, sovraštva in zamere, ki jih hudič s pridom uporabi, da zatre Božje delovanje v krščanski cerkvi.

            Nestrinjanje je normalno in pogosto, zasmehovanje, sramotenje in obsojanje pa je napačno. Javno obtoževanje drugih bratov, ki služijo Jezusu zaradi teoloških razlik, je gnusoba Gospodu. To razdvaja Božjo hišo. Razdvojena hiša pa ne more obstati. Prav to si želi hudič – zrušiti Božjo hišo.

            Včasih se izkaže, da prav ti, ki obsojaš, nimaš prav. John Osteen, 'samopravični' baptist je o sebi dejal, da je obsojal karizmatike in govorjenje v jezikih in ni hotel imeti nič z njimi. Bog mu je dokazal krivdo, spokoril se je in je sam začel prakticirati in učiti o duhovnih darovih. Lester Sumrall je obsojal ljudi, ki so izganjali demone in v njegovih očeh je bilo to sramotno delo. Te ljudi je imel za nore. On je hotel biti dostojanstven pridigar. Bog je imel drugačne načrte. Sumralla je ponižal in mu je dal močno maziljenje prav na tem področju, ne glede ali ga je hotel ali ne. Njegova služba je bila najbolj znana ravno po excorcizmu in o tem je napisal veliko knjig.

            Zato bodimo ponižni pred Bogom. Svoje otroke in ljudi učimo Biblijo in ne tradicije svoje ločine (denominacije). Veliko se imamo še za naučiti. Nenehno se moramo učiti in rasti.

            Ne učimo svojih otrok in tudi v cerkvah ne, da je Biblija gorjača s katero bomo udrihali po napakah drugih. Če je greh očiten, se je treba soočiti z njim. Udrihati kar naprej po slabostih bližnjega pa ni prav. Kakor sodimo bomo tudi sojeni. Meč Božje Besede je namenjen za boj s sovražnikom in ne da z njim posekaš svojega brata.

            Biblija ni knjiga, ki jo trgamo po mili volji, ko se zaradi nje kregamo z drugimi. To je Božja luč, resnica in moč. Od nas se pričakuje, da jo beremo, uporabljamo in živimo po njej.

            Narediti moramo vse za duhovno enotnost v svojem domu, kolikor le moremo. Veliko smo že govorili, da, če kristjan poroči nekrščanskega partnerja, je to tragedija v duhovnem. Precejšne težave pa so tudi, če npr. metodist poroči baptista ali anglikanec binkoštnika ali karizmatik katolika. Zelo pomembno je, da vlada v družini duhovna enotnost. Baptist bo rekel metodistu: »Tebe so samo malo poškropili pri krstu« in se začneta norčevati iz verovanja drug drugega. Trenje in prepiranje zaradi različnih verovanj par lahko celo loči.

Težko je, večkrat sem to videl v Ameriki, ko gre konec tedna mož v eno cerkev, žena pa v drugo. Otroci so v precepu in ne vedo, ali bi šli z atijem ali z mamico. Če je v družini enako verovanje in slavljenje, pomeni to enotnost in družina obrodi več sadov in vse je veliko bolj preprosto. Če je družina teološko razdvojena, se ne prepirajmo o religiji pred otroki. Ne jemljimo teologije osebno in žaljivo. Otroci bodo izgubili spoštovanje do vere. Moramo jih vzgojiti tako, da bodo visoko cenili in imeli zdrav odnos do Božjih stvari.

Člani nekaterih skupnosti se poročajo le znotraj svoje organizacije. Tako daleč ni treba iti, vendar je prav, da se zavedamo kaj nas čaka. Kdo od zakoncev bo popustil zaradi različnih pogledov in verovanj? Vsaj nekaj časa bi oba skušala pridobiti drugega na svojo stran. Splača se moliti, da ti Bog da partnerja s podobnimi verovanji kot jih imaš ti.

KADAR SE KRISTJANI NE STRINJAJO

Poleg doktrinalnih imamo tudi službena nestrinjanja. Nestrinjanja niso nekaj novega, ampak so se dogajala že v času apostolov. Peter se je obnašal hinavsko in dvolično, kadar je bil s pogani ali z Judi zaradi nestrinjanja o temeljnih zahtevah prvih kristjanov. Judje so prezirali pogane, toda Jezus in nekateri učenci jih niso. Niso se strinjali glede obreze, hrane, žrtvovani malikom, mesene/vegetarijanske prehrane, kaj delati na soboti dan itd.

Skoraj ni stvari, da se kristjani ne bi prerekali. Nestrinjanje ni le med različnimi cerkvami, ampak tudi znotraj njih. Baje je 36 vrst baptistov, 12 vrst Metodistov in tudi veliko različnih skupin med drugimi ločinami. Vsak od teh ima malo drugačno verovanje. Mnogo teh skupin je verjetno nastalo zaradi spora in razkola v cerkvi. Kaj torej storiti, kadar se ne strinjamo ali se spremo? Kdo ima prav? Kako ravnati modro, kadar se nam zgodi kaj takega. Kako najti Božjo voljo?

Poglejmo, kako se je odvijalo nestrinjanje med Pavlom in Barnabo. Kaj se lahko naučimo od teh velikih mož Biblije, ki so bili le ljudje z istimi slabostmi kot mi?

APOSTOLSKA DELA 15:36-41 - Čez nekaj dni je Pavel rekel Barnabu: »Obiščiva še enkrat vse kraje, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, in poglejva, kako je z brati!« 37 Barnaba je hotel vzeti s sabo na pot še Janeza, imenovanega tudi Marko. 38 Pavel pa je bil proti temu, da bi vzela s sabo človeka, ki ju je zapustil v Pamfiliji in ni šel z njima na delo. 39 Tedaj je med njima prišlo do spora (paroxysm), tako da sta se razšla. Barnaba je z Markom odplul na Ciper. 40 Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval z njim; in bratje so ga priporočili Gospodovi milosti. 41 Potoval je skozi Sirijo in Kilikijo in tam utrjeval Cerkve.

            V 14. poglavju lahko preberemo, da sta bila prej Pavel in Barnaba kolega in sta potovala in delala skupaj in Bog je v Ikoniju, Listri, Derbi, Antiohiji, Pergi, Ataleji po njima delal velike stvari in čudeže. Skupaj sta imela zelo uspešno službo. Kar naenkrat pa sta se na smrt sprla zaradi Janeza-Marka. Pavel ga ni hotel, ker je bil enkrat prej nezvest in ju je v Pamfiliji zapustil. Baje je bila načrtovana pot v težavno gorato področje. Barnaba pa je Janezu-Marku hotel dati še eno priložnost, ker je bil njegov bratranec. Kri je gostejša od vode, pravijo Angleži. Spor je najbrž nekaj časa trajal in postal nevzdržen preden sta se razšla. Grška beseda za spor je paroxysm, pomeni pa trajno, ostro, besno nestrinjanje. In to pri Jezusovih apostolih. Dva sta šla na Ciper, druga dva pa v Sirijo.

            Iz njunih življenj lahko izluščimo 7 načel, ki nam pomagajo najti Božjo voljo, kadar se sami znajdemo v takšnih okoliščinah.

1. načelo: SLAVIMO ISTEGA GOSPODA, VENDAR SE VEČKRAT NE STRINJAMO

Naštejmo nekaj zadev, o katerih vemo, da se kristjani ne strinjajo. Nekateri so za, nekateri so proti:

Vino, grozdni sok	Kopanje-mešano	Spolna vzgoja
Hoditi v kino	Kajenje	Desetina
Gledanje TV	Rock, krščanski rock	Ločitev-ponovna poroka
Počitek na soboto/nedeljo	Zaščita pred zanositvijo	Ločeni-opravljanje bogoslužja
Igranje kart	Ženske pastorji	Način krščevanja
Moški dolgi lasje	Ženske poučujejo	Oblačila pri bogoslužju, rute
Ženski kratki lasje	Služba v bifeju	Ogromno doktrinalnih razlik
Žensko nošenje hlač	Govorjenje v jezikih	Itd.

2. načelo: MOJE GLOBOKO OSEBNO PREPRIČANJE LAHKO VODI V OSTRA NESTRINJANJA

            Če se vrnemo na Apostolska dela 15:39 - Tedaj je med njima prišlo do spora, tako da sta se razšla. (paroxysm = trajen in ne trenuten oster spor oz. nestrinjanje)

Barnaba je rekel: »Jaz bi rad vzel Marka s sabo.« Pavel: »Jaz mislim, da to ni dobra ideja.« Barnaba: »On je v redu dečko.« Pavel: »Nazadnje se nama je izneveril in naju zapustil.« »Pa moliva …« Znova in znova sta se takole kregala, jeza je naraščala tako dolgo, da sta se razšla. Barnaba je vedel, da ima prav. Pa tudi Pavel je vedel, da ima prav. Kateremu pa bomo mi dali prav?

Pavel je gledal s stališča službe. V mislih je imel velike cilje, veliko misijonarsko potovanje. To ni bil nedeljski piknik, ampak je zahtevalo močnega človeka, ki se je bil pripravljen vsakodnevno soočati s smrtjo, boleznijo, utrujenostjo, negotovostjo in preganjanjem. Okolje je bilo gorato in naporno. Tu ni bilo mesta za nekoga, ki je v preteklosti že odnehal. Pavel je razmišljal o Jezusovih besedah: Luka 9:62 »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Pavel se je pripravljal za ljudi, ki jih je hotel doseči in je rabil nekoga, ki je 100% zanesljiv. Zanj Marko ni bil dovolj dober. Pogosto za pastorje ljudje niso dovolj dobri in imajo prevelika pričakovanja. Pri tem pozabljajo, da je s trdim delom mogoče ljudem pomagati in jih usposobiti, da se razvijejo v dobre sodelavce.

Barnaba je gledal na človeka. Vemo, da je bil Janez Marko Barnabov bratranec, torej moramo upoštevati družinske vezi. Ko je Barnaba razmišljal o svojem mlajšem bratrancu, je rekel: »Služimo Bogu milosti. On je Bog, ki ti bo dal še eno možnost. Bog nad nikomur ne obupa.« Barnaba je videl potencial v mladem bratrancu, ki je odnehal, ko je naletel na težke okoliščine. Rekel je: »Pavel, morda si ga ti odpisal, toda jaz ga nisem, ker ga tudi Bog ni. Verjamem vanj, čeprav se je enkrat izneveril. Hočem mu dati še eno možnost.«

            Torej komu bi dali prav – Pavlu ali Barnabi? Če pogledamo komentatorje Biblije, se nekateri nagibajo na Pavlovo stran, drugi na Barnabovo. Biblija tudi ne pove nič o tem. Če imaš srce za ljudi, boš z Barnabom, če pa gledaš bolj na cilje službe, boš s Pavlom. Biblija pove le, da sta imela dalj časa oster spor.

3. načelo: ČE NESTRINJANJE IN SPOR NIMATA NE REŠITVE IN NE KONCA, JE LOČITEV NEIZBEŽNA. (Ne govorimo o ločitvi zakona!!!)

Ker nobeden ni popustil in sta oba mislila, da imata popolnoma prav, je bila za Pavla in Barnaba edina rešitev, da sta odšla vsak na svojo stran. Barnaba in Marko sta šla na Ciper, Pavel pa je vzel Sila in pozneje Timoteja in so šli na sever v Malo Azijo. 39. verz pravi, da sta se razšla. Originalna grška beseda govori o popolni prekinitvi odnosa. Bila sta tako jezna, da je to pomenilo konec njunega prijateljstva. Oho, ali se take stvari dogajajo tudi velikim krščanskim možem in Biblija tega ne skriva? Očitno se, Bog ne daj, da bi se tudi nam, ali ne? Razšla sta se nepobotana in nespravljena. Proti biblijskim načelom, mar ne? Kaj pa molitev in agape ljubezen, ko je človeška ljubezen padla na preizkusu?

            Pa ravno Pavel je največ učil o enotnosti. Velikokrat je res, da se zarečenega kruha največ poje. Razen Jezusa očitno nihče od nas ni popoln. Poglejmo, kaj je Pavel učil:

Efežanom 4:1-3 - 1 Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru.

Rimljanom 12:9 - Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. …

18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

            Vse to je napisal Pavel. Dobro je rekel v 18. Verzu: … če je mogoče … živite v miru z vsemi ljudmi. Očitno ima vsak kdaj okoliščine, ko to ni mogoče. Žena vedno pravi, da te tisti, ki si jim najbližje, lahko najbolj prizadenejo. Ne govorim o ločitvi zakona, ampak, če pride okrog nekaj pomembnega do ostrih nestrinjanj, ki jim ni konca, je včasih najbolje, da gre vsak svojo pot.

            Luka je bil pošten in ni preskočil tega incidenta. Vemo, da je pisal po navdihu Sv. Duha. Biblija ne skriva slabosti in grehov ljudi, ker so nam v poduk in tolažbo, ker še nismo dosegli popolnosti. Lahko vidimo, da apostoli niso bili brez slabosti in tudi mi nismo.

4. načelo: NESTRINJANJA VČASIH PRIPOMOREJO K ŠIRJENJU EVANGELIJA.

Primer Pavla in Barnabe to potrjuje. Napravimo analizo:

Prvotno sta misijo načrtovala dva človeka, ena skupina na eno področje. Po sporu je bilo aktiviranih pet mož, v dveh skupinah na dva področja. Torej je evangelij po sporu dosegel več ljudi na večih področjih.

            Katera nestrinjanja vidimo v zgodovini, ki so bila v dobro Božji cerkvi? Vsekakor je najbolj viden Luter. Ni hotel ustanoviti novih cerkva, ampak je le kazal na napake v katoliški. Ko so ga vrgli ven, je zraslo mnogo novih cerkva, ki so učile, da mora pravični živeti po veri. Kasneje so nastopili še drugi reformatorji, ki so tudi zaradi nestrinjanja naredili veliko dobrega za Božjo cerkev (Knox, Wesley, Whitefield). Nestrinjanja pogosto rodijo bolečo oddvojitev in kakšno novo gorečo cerkev. Tudi v Sloveniji je že prišlo do bolečih razdelitev cerkva in rodile so se nove.

Tudi v osebni hoji z Bogom Sv. Duh večkrat uporabi konflikt, nestrinjanje in razočaranje, da ti razodene Božjo voljo. Bog lahko deluje skozi najbolj boleče življenjske izkušnje, da te pripravi in ti omogoči, da se premakneš na novo mesto, oz. ti da novo usmeritev v življenju. Iz pepela poraza slišimo Božji glas. Ko je bitka končana, ko se jeza poleže, zaslišimo Božji glas, ki pravi: »Sledi mi in te bom vodil.« Torej nestrinjanja včasih povzročijo spremembe in napredek pri Božjem delu.

5. načelo: Če pride do RAZHODA, naj SE ZGODI S spoštovanjem in ne z jezo in GRENKOBO.

            Pavel in Barnaba zgleda, da sta šla predaleč in sta na tem področju pogrešila. Nestrinjanje ni greh, saj ni mogoče, da bi se v vsem strinjali. Pa uporabimo besedno igro: lahko se nestrinjamo strinjajoče, lahko pa se nestrinjajoče nestrinjamo, tako kot Pavel in Barnaba. Njuno močno nestrinjanje je prešlo v osebni obračun z jezo in grenkobo.

            Včasih Sv. Duh vodi, da gremo po ločenih poteh. Če je to storjeno v Duhu, ne bomo šli z jezo, ampak sporazumno in se bomo še vedno lahko objeli in si pogledali v oči in tudi pozneje ostali v dobrem odnosu.

            Tri opozorila, da smo prestopili rdečo črto:

1. Ko nek nesporazum popolnoma prevzame tvoje strasti in ne podnevi in ne ponoči ne misliš nič drugega kot to. Te misli popolnoma nadzirajo tvoje življenje in drugega sploh ne moreš govoriti. V takem stanju je nestrinjajoče nestrinjanje neizbežno in obenem prerekanje in jeza. Gotovo ste vsi to doživeli.

2. Ko začneš razmišljati o maščevanju proti tem, ki so te prizadeli. Hočeš jim povrniti in začneš opravljati ter izkrivljati resnico, da bi oblatil druge. Tako prestopiš rdečo črto.

3. Ko začneš napadati osebo, ne problem. Če napadaš problem, pomeni da proučuješ zadevo in razmišljaš o dobrih in slabih straneh. Če pa napadaš človeka, pomeni, da si izgubil potrpljenje ali da vsiljuješ svojo voljo. Kadar se stvari razvijejo v osebni obračun, si prestopil rdečo črto.

6. načelo: KRISTJANOM BI MORAL BITI CILJ SPRAVA IN OBNOVITEV PRIJATELJSTVA.

            Tega ne dosežemo tako lahko, toda prav v tem je bistvo evangelija. V 16. poglavju Apostolskih del sta se ločila. Pavel je šel na sever, Barnaba pa na zahod. Kolikor se da razbrati se potem več let nista videla. Leta so minila, jeza se je ohladila, nove stvari so se dogajale in novi vidiki so se rodili. Pa tudi Sveti Duh je napravil ozdravljenje.

            Preselimo se kakih 10 let naprej. Kaj je Pavel čutil do Barnaba? 1. Korinčanom 9:6 ga omenja kot apostola in sodelavca: »Ali samo jaz in Barnaba ne smeva biti oproščena dela?« Zgleda, da se je med njima nekaj zgodilo, saj ga Pavel omenja v dvojini s seboj. Videti je, da je prišlo do sprave in ozdravljenja.

            Kaj pa Janez Marko? Pavel ga je imel za nezanesljivega, za slabiča, za zgubo. Ali je kdaj spremenil mišljenje? V dveh odlomkih najdemo odgovor. Minilo je 15 let in Pavel je bil zaprt v Rimu. V zaključku pisma Kološanom 4:10 je zapisal: 10 Pozdravlja vas moj sojetnik Aristarh, poleg njega Barnabov bratranec Marko – glede tega ste prejeli navodila: če bo prišel k vam, ga sprejmite, 11 in Jezus, imenovan Just. Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo. Janez Marko in Pavel sta postala prijatelja in medtem, ko je bil Pavel v zaporu, je 'zguba Marko' skrbel zanj. Gotovo je to rezultat molitev in delo Sv. Duha.

            Potem so minila še tri leta. Pavel je bil še zadnjič v zaporu, potem so ga usmrtili. V zaporniški celici v Rimu je pisal svojemu mlademu prijatelju Timoteju. To so njegove zadnje besede v Bibliji, ki jih najdemo v knjigi 2. Timotej 4. Pavel je govoril o tem, kdo ga je zapustil: 10 Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. … 14 Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. 15 Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom. 16 Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. 17 K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč …

            Kaj pa je Pavel rekel o Janezu Marku? 11 Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo. V svojih zadnjih dneh je Pavel hotel imeti Janeza Marka ob sebi. Kakšno spremembo je prinesel čas v primerjavi z njegovim začetnim mnenjem. V začetku Pavel ni hotel slišati o njem, na koncu življenja pa je rekel: »Pripelji mi ga, potrebujem ga, rad bi ga videl!«

            Evangelij Jezusa Kristusa in moč Svetega Duha lahko naredita velike spremembe. Naši spori so včasih tako hudi, da mislimo, da nikoli ne bodo minili. Navkljub sporom, smo še vedno del Božje družine. Bog hoče in nam tudi bo pomagal k spravi. Svet ne gleda na navzven vidno enotnost, ampak na ljubezen, ki jo je mogoče videti. Če se tudi tisočkrat ne strinjamo, je to v redu, dokler smo v ljubezni. Tako bomo pokazali, da smo del velike Božje družine, ki odpušča. Ena od skrivnosti uspeha je, da se naučimo pozabljati preteklost. Če kar naprej pogrevamo napake iz preteklosti, sprave ne bo. Nekateri ljudje tudi po 30 in več let spora še kar naprej pogrevajo preteklost. Takšen spor se rad prenese še naprej na drugo generacijo! Pavel, Barnaba in J. Marko so našli spravo in hud spor v preteklosti jih ni zaustavil, da pozneje ne bi mogli delati skupaj. Če živimo v preteklosti, se borimo za že zdavnaj minule stvari in v življenju ne gremo naprej. Naj naša preteklost ne ovira naše prihodnosti. Pozabimo preteklost, da bo lahko prišlo do ozdravljenja.

7. načelo: SVOJIH PREPRIČANJ SE ČVRSTO DRŽIMO, VENDAR MILOSTNO, KER VEMO, DA BOG LAHKO VODI NEKOGA DRUGEGA DRUGAČE KOT NAS.

            To je pomembna resnica v Božji družini. Držimo se svojih prepričanj, vendar ravnajmo milostno. Rimljanom 14:5: … vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. Če se hočeš vzdržati vina, ga ne pij. Če nočeš jesti mesa, ga ne jej. Če ženska noče nositi hlač, naj jih ne nosi. Če nočeš poslati otrok v posvetne šole, se loti šole doma, itd.

            Druga plat medalje pa je v Rimljanih 15:5:  Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in 6 da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Držimo se svojih prepričanj, vendar z ljubeznijo. Obenem pa delajmo in molimo za duha enotnosti, da bomo lahko hodili in enodušno slavili Boga skupaj z drugimi, s katerimi se v nekaterih stvareh morda ne strinjamo.

            Seveda je to lažje pridigati kot praktično doseči. Razumeti moramo, da Bog deluje v nekom drugem nekoliko drugače kot v nas. Prav je, da smo drugačni. Drugačnost pa v ekstremnih primerih povzroči, da je nestrinjanje tako globoko, da ne moremo hoditi skupaj. Toda ne glede, kako strastno in globoko se ne strinjamo, moramo kljub temu ljubiti drug drugega. Janez 13:35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.

KORAKI, NAJDEMO BOŽJO VOLJO, KADAR SE NE STRINJAMO Z BLIŽNJIMI:

-       Molimo za Božje vodstvo in usmeritev

-       Preiščimo Biblijo, da bomo našli kaj Bog pravi o zadevi

-       Iščimo pobožen nasvet pri izkušenih in modrih kristjanih

-       Z dobro voljo naredimo kar nam Bog naroča

-       Ne godrnjajmo kadar vidimo da ljudje razumejo zadeve drugače. Naj Bog poskrbi zanje.

Z našimi nestrinjanji se obnašajmo zrelo (Zgledi v dnevnem življenju, zlasti v politiki so slabi. Pogosto se obnašajo v nestrinjanjih otročje in bedasto …). Bodimo pošteni, odkriti in milostni, ker poznamo Jezusa Kristusa. Skupaj z Njim lahko nestrinjanja razrešimo drugače.

OHRANIMO VESELJE, ČETUDI SE NE STRINJAMO

            Konec 19. stoletja je v manjši baptistični cerkvi v Kentuckyu eden od diakonov zavrtal luknjo v steno in vanjo pritrdil lesen klinček, ki naj bi služil pridigarju za obešalnik. Drug diakon pa se je hudo razjezil, ker se nihče ni posvetoval z njim. Cerkev se je razdelila in prišlo je do razkola. Baje, da v Kentuckyu še danes obstaja cerkev z imenom: 'Baptistična cerkev nasprotnikov klinčka'.

Včasih je spor upravičen zaradi zdravega duhovnega delovanja cerkve. Največkrat pa nastane zaradi nepomembnih stvari, kot vidimo v gornji zgodbi. Ali ste kdaj doživeli spor ali razkol znotraj cerkvene družine? To je zelo boleča izkušnja. Dolgoletni prijatelji se razidejo. v Kristusovem telesu ostanejo globoke rane. V lokalni skupnosti kristjani pridejo na slab glas. Sramoti se tudi Božje ime. Ozdravljenje in okrevanje je dolgotrajno. Skupnost ne more slaviti Boga v enem duhu in resnici sredi spora, jeze in zamer. Jezus je rekel v Mateju 5:23,24: Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Včasih mine več let, preden se v skupnosti vse pomiri in poleže, da lahko spet v polnosti in enem duhu slavijo Boga in lahko Sv. Duh neomejeno deluje.

ZMERAJ SE VESELITE

FILIPLJANOM 4:1-4 - 1 Zato, moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi. 2 Opominjam Evodíjo in opominjam tudi Sintího, naj isto mislita v Gospodu. 3 Pa tudi tebe, zvesti sodelavec (Sizig), prosim, da jima pomagaš, saj sta se z menoj bojevali za evangelij, s Klemenom in z drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja. 4 Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.

Cerkev v Filipih je bila veselje in krona (stephanos - krona zmagovalcev) Pavlovega dela. No, v tej kroni pa je bilo tudi nekaj trnov. To pomeni, da tudi v dobrih cerkvah pride do konfliktov. Čeprav smo kristjani napolnjeni s Sv. Duhom, se različne osebnosti še vedno medsebojno ne ujamejo, zato nastanejo trenja in nesoglasja. Ljudje nas še vedno razočarajo in vsak od nas na drugačen način pristopi k težavam. Hudič bi lahko uporabil ti dve ženski, da bi razklal cerkev. Pavel je v njun spor poslal tretjega človeka, da jima je pomagal najti rešitev in enotnost, da ne bi nič oviralo Božjega dela. Pavel ju je cenil kot borki za evangelij in ni pozabil njunih preteklih del. Matej 18 nam zapoveduje, kako rešiti spor in jezo. Če se dva ne zedinita, je dobro poklicati še posrednika:

MATEJ 18:15 Če tvoj brat greši, (zoper tebe) pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

Ni lahko biti posrednik v sporu. Kdo sploh hoče biti? Eden ali drugi ali oba se lahko obrneta proti tebi in dobiš nove sovražnike. Toda včasih nas bo Bog vodil, da pomagamo v sporu. Z molitvijo in Božjo pomočjo bomo prišli do zmage in obnovitve situacije.

Tudi v Korintu jim ni šlo gladko. Pavel jih je karal:

1KORINČANOM 6:1-8 Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo zoper drugega, iskati pravico pred krivičnimi in ne pred svetimi? 2 Mar ne veste, da bodo svetu sodili sveti? In če boste vi sodili svetu, ste mar nevredni, da bi bili sodniki v najmanjših rečeh? 3 Mar ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem? 4 V pravdah o vsakdanjih rečeh postavljate za sodnike take, ki v Cerkvi nimajo ugleda?

5 To govorim vam v sramoto. Potemtakem med vami ni nobenega modrega, ki bi mogel razsojati med svojimi brati. 6 In tako se pravda brat z bratom, in sicer pred neverniki! 7 Sploh je za vas sramotno že to, da se pravdate. Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti? 8 Ne, vi sami delate krivico in kradete, in sicer takim, ki so vaši bratje.

            Pavel poudarja, da bi morali biti sposobni razrešiti konflikte v cerkvi, da ne peremo umazanega perila v javnosti pred neverniki. Pravi, naj raje kdaj pretrpimo krivico, namesto da blatimo cerkev in Božje ime.

Zapomnimo si:

V Božji družini je veliko različnih mnenj.

Spori vedno prinesejo posledice.

Uničijo odnose med verniki.

Razderejo enotnost v cerkvi.

Posamezniki in cerkev so slab zgled nevernim.

Tisti v konfliktu včasih rabijo tretjega človeka – posrednika. Moraš biti pripravljen pomagat, če si ti blizu tem, ki so sprti.

Ne išči vedno svojega prav in svojih principov. Večkrat je dobro kaj spregledati, da ne zanetiš prepira.

Za lpnec pa še tole: v Ameriki je cerkev, ki ima eno stran strehe pobarvano zeleno, drugo stran pa rdeče. Tako se notranje nestrinjanje kaže na zunaj. Ljudje so imeli vsak svoj prav in vsak svoj princip. 'Iz principa' nihče ni popustil.

(To so zapiski učenja na srečanju v Kranju, november 2010. Del vsebine je povzeto z internetne strani: www.keepbelieving.com – Sermons: When Christians Disagree)

Branko Dežman

DRŽAVLJANSTVO V NEBESIH

DRŽAVLJANSTVO V NEBESIH

SMO LE TUJCI IN GOSTAČI NA ZEMLJI

December 2010

            Kakšno je tvoje državljanstvo? Kaj pomeni biti državljan? Najpomembnejša je pripadnost, iz te izhajajo dolžnosti, pravice in razne ugodnosti. Na primer imaš volilno pravico, moraš se držati zakonov države, prometnih predpisov na cesti, plačevati moraš davke. Moja žena, ki je zaenkrat še filipinska državljanka, mora po slovenskih zakonih znati govoriti slovenski jezik, če hoče postati slovenska državljanka. Če našo državo kdo napade, moramo iti v vojsko in jo braniti. Potem pa pridejo ugodnosti – na primer v Kanadi imajo vsi od rojstva do smrti zastonj zdravstveno zavarovanje. Kanada pač porabi samo 7% državnega proračuna za vojsko, ZDA pa 33% in imajo zelo slabo socialno varstvo. Mnoge države, posebno naftne, imajo popolnoma zastonj šolanje. Državljanom ponekod pripada pokojnina tudi, če nimajo delovne dobe, ali pa socialna podpora, če niso zmožni delati. ZDA se zelo zavzema za varstvo svojih državljanov v tujini, tudi Slovenija se diplomatsko poteguje za svoje. Državljan ima pravico do potnega lista. Izraelci s svojim dokumentom niso dobrodošli v mnogih državah sveta. Z evropskim pa gremo lahko skoraj povsod. S filipinskim ne smejo v Irak. Še marsikaj bi lahko naštel.

            Torej državljanstvo pomeni pripadnost neki državi in življenje po njenih pravilih in zakonih. Od državljana se nekaj pričakuje, obenem pa je deležen tudi ugodnosti. Rodimo se v neki državi in hočeš-nočeš se moramo podrediti zakonom in obveznostim, ki tu veljajo, sicer nam grozi zapor. Nekateri igralci in pevci se zaradi visokih davkov iz ene države preselijo v drugo, npr. v Monako, in si izberejo državljanstvo tam, kjer so deležni večjih ugodnosti. Lahko vidimo, da so nekatera državljanstva z večjimi ugodnostmi boljša kot druga.

            To lahko zasledimo že v Bibliji. Katero državljanstvo je imel Pavel? Rimsko. Zgodovina se ponavlja. Rimsko državljanstvo je bilo takrat zelo zaželeno, kot je danes evropsko, in se ga je dalo kupiti. Imelo je ugodnosti. Rimski državljani so imeli zaščito in privilegije in so bili bolj spoštovani kot drugi.

APOST. DELA 22:25 - Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal poleg: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?«

26 Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: »Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan!« 27 Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: »Povej mi: ali si res rimski državljan?« »Dà,« je odvrnil Pavel. 28 Poveljnik mu je rekel: »Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar.« »Jaz ga imam pa od rojstva,« je dejal Pavel.

29 In takoj so odstopili od njega tisti, ki so ga nameravali zasliševati. Tudi poveljnik se je zbal, ko je izvedel, da je dal zvezati človeka, ki je rimski državljan.

APOST. DELA 23:26 »Klavdij Lizija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu: pozdrav! 27 Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Izvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil.«

            Rim se je torej zavzemal za svoje ljudi in z njimi so morali ravnati po zakonu. Do sedaj smo govorili o naravnem, zemeljskem državljanstvu. Obstaja pa duhovno državljanstvo, ki je veliko boljše, pomembnejše in je večno. Tudi zanj veljajo določeni zakoni, pravila in dolžnosti in, če se jih ne držiš, tudi to državljanstvo lahko izgubiš. Tako kot se naravnega državljanstva lahko odrečeš in sprejmeš drugega, lahko zamenjaš tudi duhovnega.

            Ali veste, kako lahko postaneš državljan nebes? V veri izpoveš, da sprejemaš gospodarja nebes za svojega Gospoda, podrediš se mu in se držiš vseh njegovih zakonov in pravil. Spokoriš se svojih grehov in prosiš Boga odpuščanja. (Na koncu tega članka je molitev odrešenja.) Kot nekristjani smo bili prej državljani sveta in zato tujci Stvarniku. Ko se spreobrnemo in postanemo kristjani, postanemo tudi državljani nebes. Bog se nam začne razodevati in vstopimo v oseben odnos z Njim. Zbližamo se z Njim, zemeljskemu posvetnemu načinu življenja pa se odtujimo. Če nas posvetni način življenja bolj mika kot hoja z Bogom, se najprej vprašajmo: Ali sploh pripadamo nebesom? Včasih je težko živeti nebeške standarde med grešniki vsenaokrog nas. Težko je biti tujec, a ceno je pač treba plačati.

RIMLJANOM 8:18 - Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.

Mojzes nam je vzor, ki mu moramo slediti:

HEBREJCEM 11:25 - Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. (v posvetnem brezbožnem Egiptu)

Poceni nebes ni in nikakor ne bomo prišli tja s '70% posezonskim znižanjem'.

Ob odrešenju smo bili odkupljeni in preneseni iz zemeljskega kraljestva teme v nebeško kraljestvo luči. Drugače povedano: ko smo se spreobrnili, smo zamenjali državljanstvo.

KOLOŠANOM 1:13 - On (Bog) nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, 14 v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov.

            Kaj se od nas, državljanov nebes, najprej pričakuje?

KOLOŠANOM 3:1 - Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.

3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

            Naše srce in um morata biti usmerjena na zadeve naše domovine v nebesih. Če živimo zdravo duhovno življenje, nas minljive stvari tega sveta ne morejo zadovoljiti. Res se pogosto počutimo kot tujci na zemlji. Vizija življenja ni jahta in vila ali nek visok položaj v službi ali milijon na banki. Vse to lahko imamo, če nam Bog da, vendar ne preživljajmo dni v pohlepu. Vizija našega življenja mora biti navdihnjena z nebes, da delamo kot ambasadorji nebeškega kraljestva na zemlji (2. Korinčanom 5:20) in pomagamo čim več ljudem odpreti oči, da bodo tudi oni vstopili v večnost v nebesih.

Zanima nas in hrepenimo po Božjih stvareh, kot je na primer drugi Jezusov prihod, vstajenje in vznešenje vernikov, preobrazba naših bednih teles v nesmrtna večna telesa, tisočletno Božje kraljestvo na Zemlji, v mislih imamo Božjo sodbo, ki nas čaka po smrti; naše plačilo v nebesih in da smo sodediči kraljestva skupaj z Jezusom, česar si niti ne znamo prav dobro predstavljati. Dom, ki nas čaka je nebeški Jeruzalem ves v zlatu, kristalu in dragih kamnih. Z drugimi besedami, čaka nas večen dom, večna 'socialna varnost' brez vsakih skrbi in večno služenje Bogu. Toda, ali res hrepenimo, da bi bili državljani Novega Jeruzalema ali nam za to sploh ni mar?

FILIPLJANOM 3:20 - Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

To so le nekateri privilegiji, ki jih bomo deležni. Toda mnoge privilegije državljanstva nebes imamo že sedaj. Naštejmo nekaj glavnih: osebni odnos z Bogom, Božja zaščita – zaščita Jezusove krvi v naravnem in duhovnem, oblast nad temnimi silami, Božja naklonjenost, blagoslov in preskrba. Vedno bomo imeli, kar potrebujemo za življenje. Imamo molitev, ki deluje in Božjo pomoč, kadar smo v težavah. Nekdo nas vedno posluša in skrbi za nas.

Opravičeni smo svojih grehov in spravljeni z Bogom. Brez tega ne bi mogli biti državljani nebes. Duhovno imamo tudi dostop do kralja nebes in imamo oseben odnos z njim, da ne govorim o mnogih duhovnih blagoslovih, ki smo jih lahko deležni. Že sedaj smo Božji otroci in člani Božje družine. Nadevamo si Božjo naravo, Božje mišljenje, naš jezik je nebeški itd. Kdor misli kot hudič, bo vržen ven iz nebe, kot je bil on … Hudič je izgubil nebeško državljanstvo, ker se je Bogu uprl in je kršil nebeški red.

Ali si želimo nebeškega državljanstva tako kot tisti stotnik v Pavlovem času rimskega, da ga je kupil za drag denar? Ali nam ga morda ni mar in ga bomo prodali za krožnik leče kot Ezav in si ga s solzami želeli pozneje, ko bo prepozno? Nebesa morajo biti v nas že sedaj, če hočemo vstopiti vanje, ko bo prišel naš čas. Če je v nas duh sveta in greha, se nam zapornica na nebeški cestninski postaji ne bo odprla.

            Naj poudarim, da imamo domovino v nebesih in državljanstvo že sedaj, kot Pavel piše v Filipljanih. Tudi večno življenje imamo že sedaj. Telesna smrt pomeni le, da smo opravili svoje delo in se preselimo domov, kjer bomo večno skupaj s Stvarnikom in z vsem Božjim ljudstvom iz zgodovine. Tam ne bo joka, stisk, bolezni, bolečin, znojnega dela, hudobije …

Jezus je rekel zase in za svoje učence, da njihovo državljanstvo ni bilo zemeljsko.

JANEZ 17:14 - Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 15 Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. (Ali hudiča.)

16 Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 17 Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 18 Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, 19 in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.

Starozavezni svetniki so vedeli in očitno hrepeneli po svoji nebeški domovini:

HEBREJCEM 11:10  - Abraham - Pričakoval (čakal, iskal) je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog.

HEBREJCEM 11:13 - V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci.

14 Tisti pa, ki takó govorijo, razodevajo, da domovino iščejo. 15 Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. 16 Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto. (Novi Jeruzalem)

Tudi kralj David je imel to razodetje:

1KRONIŠKA 29:15 - Mi smo le tujci in gostači pred tabo kakor vsi naši očetje; kakor senca so naši dnevi na zemlji in nobenega upanja ni. (glej tudi Psalm 39:13)

Hrepenimo in trudimo se, da bomo živeli kot državljani nebes in bomo lahko večno gledali Božjo slavo.

Branko Dežman

 MOLITEV ODREŠENJA (molite glasno in iskreno):

“Dragi Oče v nebesih, v imenu Jezusa Kristusa kličem k tebi, ker nočem biti pogubljen z grešnim svetom v peklu. Rad bi prejel odrešenje in večno življenje v nebeškem kraljestvu.

            Hvala ti, Oče, da si žrtvoval svojega sina Jezusa Kristusa na križu, da je umrl in prelil kri za moje grehe in da si ga obudil od mrtvih in sedi na prestolu v nebesih. 

            Gospod, zavedam se svojih grehov in jih obžalujem. Prosim te, odpusti mi jih in me popolnoma očisti v Jezusovi krvi. Prosim, osvobodi me vseh hudičevih spon.

            Jezus, prosim, vstopi v moje srce in postani Gospod mojega življenja. Napolni me s Svetim Duhom in me vodi po poti pravičnosti.

            Hvala ti, Oče, da sem postal Božji otrok. Hvala, da si me odrešil in me sprejel v Božjo družino. Hvala ti, da sem ponovno rojen in imam večno življenje. Hvala ti za Svetega Duha, ki od danes živi v meni. Amen.”

Poiščite si krščansko skupino ali cerkev, kjer vas bodo poučili in poskrbeli za vašo duhovno rast.

POTRPEŽLJIVOST

POTRPEŽLJIVOST

MAJ 2011

 Kaj je potrpežljivost? Še posebej z Božjega stališča? Biblijska potrpežljivost ima svoje zakonitosti in svoj namen in je dobro, da se o njej kaj naučimo.

         V svetu je v zadnjih desetletjih potrpežljivost izgubila veljavo in prišla na slab glas. Nihče je ne mara. Vse je instant in vsak hoče vse takoj in zdaj. Redki so, ki bi potrpežljivo nalagali evre v šparovček, dokler se ne nabere dovolj, da bi kupili, kar si želijo. Le zakaj, če se vse lahko dobi takoj na up. Nihče npr. ne gleda na prihodnje rodove. Važno, da mi zdaj uživamo in služimo evre in z napačnim izkoriščanjem uničujemo okolje zanamcem. Tudi državno zadolževanje gre tako: vse hočemo zdaj na kredit, zanamci pa bodo odplačali. Zaradi takega ravnanja je ves svet padel v krizo in nihče drug tega ne bo ozdravil kot Jezus s svojim drugim prihodom.

         Nepotrpežljivost ljudi obrodi nekatere najhujše sadove človeške narave, ki škodujejo njim in njihovim bližnjim: prepir, jezo, besnenje, povzročanje škode, fizično nasilje in celo umore, pohlep, prevare, kraje, zadolženost, vojne, napačne ali izvenzakonske zveze, nezaželene nosečnosti, abortusi, itd.

Malo je ljudi, ki so pripravljeni malo potrpeti. Beseda 'potrpeti' vsebuje pomen 'trpeti'. Malo trpeti nek določen čas, da ravnaš prav (za Božje najboljše), je bolje kot da pozneje veliko trpiš, celo doživljenjsko, zaradi svojih napak storjenih iz nepotrpežljivosti. Ne sprijaznite se z drugorazrednim. Hudič bo vedno pohitel in nam na pot prinesel nekaj drugorazrednega, preden pride pravi čas, ko bi nam Bog dal svoje najboljše. Hudič ve, da je meso nepotrpežljivo in mu mnogi podležejo, ko se sprijaznijo z drugorazrednim. Bog pa hoče, da s potrpežljivostjo plačamo ceno, preden nam da Njegovo najboljše. Potrpežljivost je tudi partner modrosti in ponižnosti.

Če so okoliščine ugodne, je lahko biti potrpežljiv. Eno je ravnati potrpežljivo, drugo pa je res biti potrpežljiv v srcu. Če smo res potrpežljivi, pa se izkaže, kadar smo v stiski, preganjani in pod pritiskom. Takrat pa izbruhnejo na dan vse naše slabosti. Zato Bog gradi naš karakter skozi stiske, da se nam zgradijo 'mišice' potrpežljivosti. Bog želi imeti potrpežljive in zveste ljudi v svojem kraljestvu.

         Krščanska potrpežljivost – STANOVITNOST – VZTRAJNOST kot večina misli, pa je povečini le to, da smo se naučili prenašati slabe okoliščine brez godrnjanja (ali smo se res?). Še vedno bolj cenimo potrpežljivost voznika, ki je za nami, kot tistega, ki je pred nami. Mnogi od nas smo izredno potrpežljivi pod pogojem, da se na koncu vse zgodi po naši volji. Boga prosimo za potrpežljivost, da zdržimo npr. v bolezni, dokler ne pride ozdravljenje ali da bi zdržali s prazno denarnico, medtem, ko iščemo službo, pa jo je težko dobiti. Večina se strinja, da je potrpežljivost boljša kot nič. Če pa bi imeli izbiro, pa bi vsekakor raje takoj imeli ozdravljenje ali službo.

         Toda v Bibliji najdemo verze o potrpežljivosti, ki nam nudijo veliko več kot to. Če bomo razmišljali o njih in si jih vtisnili v srce, bomo potrpežljivost spet cenili in se jo bomo naučili uporabljati v veri. Tako bomo obrodili več sadov. Preberimo si prvi odlomek:

JAKOB 1:2-4 - Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, 3 saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (potrpežljivost) 4 Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni (zreli, odrasli) in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.

Ekumenski prevod je bliže angleškemu: v. 4 - Stanovitnost pa naj vrši popolno delo…

Stiske in razne preizkušnje nas zbližujejo z Bogom. Če si utiramo pot skozi njih z vero in zmagujemo, postajamo izkušeni v veri. Sad tega pa je vztrajnost in potrpežljivost. Torej potrpežljivost ni zguba časa, kot misli današnji svet, ampak vrši neko delo (v. 4)! In to popolno delo pri zorenju našega značaja. Vzgaja nas in nas gradi v celovitega človeka, to je v človeka z vrlinami.

Potrpežljivost ne sme biti pasivna in brezupna, kot če bi bil zaprt 7000 dni v nekem 'gulagu' v Sibiriji. To ni neko brezupno čakanje, da ti bo morda nekaj padlo z neba. Ni brezupna apatija s stalnim godrnjanjem, ki te privede do bede in propada. Hebrejcem 12:1 lepo pravi, da potrpežljivost ni sedenje in čakanje, ampak tek, boj in dejanja: … tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju … Potrpežljivost je polna optimizma, upanja, molitve in delovanja v veri, ki te pripelje do želenih rezultatov in do izpolnitve življenjskih sanj in vizij. Potrpežljivost je delo. Kratkoročno morda ne vidimo rezultatov, dolgoročno pa zagotovo pridejo. Naš boj vere ustvarja stanovitnost, ta pa v zameno pripelje vero do sadov in zmage.

Sedemnajst let sem molil za ženo. V tem času sem imel več kot 13 let hudih depresij, ker sem imel slabo zdravje zaradi stresa – zato mi je najbrž vzelo toliko časa do izpolnitve. Navkljub zelo neugodnim okoliščinam sem v pričakovanju molil trikrat na dan (kot prerok Daniel, ki je molil obrnjen proti Jeruzalemu) proti depresiji, za ženo in za njeno odrešenje in za vse drugo, kar mi je prišlo na misel, čeprav nisem vedel, katera mi bo prišla na pot. Nisem padel v brezup, niti nisem naredil 'Izmaela' v mesu izven Božje volje (nekaj drugorazrednega), čeprav so se mi take prilike ponujale.

Dan zmage in dan srečanja z njo je končno le prišel. Bog jo je pripravil in jo pripeljal na mojo pot. Očitno je pripravil okoliščine. Srečal sem jo na avtobusu na Filipinih. Julija je sprejela Jezusa že takoj na prvem zmenku v Rizal parku v Manili. Bog je očitno slišal moje molitve. Za 17 let molitev mi je dal 17 let mlajšo ženo. Bog ima smisel za humor. Več zame nemogočih okoliščin je spremenil v mogoče, da sva se poročila in da sem jo lahko pripeljal v Slovenijo. Hvala Bogu za to. Stanovitnost je izvršila popolno delo!!!

Odličen prevod 4. verza najdemo v - People's Bible:

James 1:4 Let patience. Let endurance not be merely passive, but have [her] perfect work; work out its complete results, that nothing may be wanting in your lives.

Jakob 1:4 Naj potrpežljivost (vztrajnost) ne bo le pasivna, ampak naj opravi popolno delo in naj doseže vse rezultate, da ničesar ne bo manjkalo v vašem življenju.

Na koncu 4. verza pa najdemo še en sad popolnega dela stanovitnosti – »da nam ne bo ničesar manjkalo.« Kaj s tem misli? Na materialne stvari? Ne. Jakob govori o tem, da ne bi bili v pomanjkanju, kar se tiče krščanske zrelosti in celovitosti. Z drugimi besedami, da ne bi v ničemer zaostajali v rasti naše osebnosti – da naše stanovitnosti ne bi porušilo kakšno godrnjanje, samopomilovanje, ravnodušna apatija, ali da bi odnehali v neubogljivosti Bogu, kadar nam vse preraste čez glavo. Če opravljamo vse, za kar nas je Bog zadolžil, in prenašamo vse s ponižno ubogljivostjo in gremo skozi težave pozitivni in veseli, takrat potrpežljivost opravlja svoje popolno delo.

Ko potrpežljivost opravi popolno delo, potem je kristjan celovit in ničesar ne bo pogrešal v svojem značaju. To je opremljenost za uspešen tek do konca in do izbojevanja dobrega boja vere. S tako potrpežljivostjo bomo vztrajali do konca, do zmage in ko bo delo končano, bomo dobili krono slave.

Potrpežljivost torej ni, da se pasivno zadovoljimo z nečim drugorazrednim in da dopustimo drugim, vključno hudiču, da hodijo po nas. Kristjani stremimo po tem, da bi postali popolni in čim bolj podobni Jezusu. Kdo je najbolj potrpežljivo bitje v vsem stvarstvu? Vsekakor Bog. Kakšne lastnosti Biblija pripisuje Bogu?

Eksodus 34:6 pravi, da je Bog počasen v jezi.

Psalm 86:15 A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, potrpežljiv, zelo milosrčen in zvest.

Rimljanom 9:22 pravi, da ima Bog veliko potrpežljivosti. Ne kaznuje naglo.

Rimljanom 2:4 Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju?

On se imenuje Bog potrpežljivosti. (Rim. 15:5) V Stari zavezi je pošiljal preroke in tudi danes Bog potrpežljivo čaka, opozarja in navaja ljudi k spreobrnjenju.

Malahija 3:6 Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam.

         Bog je vedno isti in se ne spreminja, ne glede, kaj se dogaja. Je dosleden, vztrajen, stalen, neomajen, stanoviten, potrpežljiv, ne odneha, se ne spreminja (je stabilen), je počasen v jezi itd. Potrpežljivost zajema vse te lastnosti. Na Boga se lahko popolnoma zaneseš. Zato je potrpežljivost zelo močna beseda. Pomeni moč značaja: moč, da si stanoviten, vztrajen, konstanten in se ne spreminjaš, ne glede, kaj se ti dogaja. Popolni in celoviti ljudje so močni. Nestanovitni in nevztrajni so šibki in nepredvidljivi in se nanje ne moreš zanesti. Hebrejcem 13:8 govori o Jezusovi veliki moči značaja: Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. Največ vredno se mi zdi prav to, da se vsaj na Boga lahko popolnoma zaneseš. Kakšna moč značaja!

Poleg Jezusa občudujem tudi preroka Daniela. Živel je v izgnanstvu v Babilonu. Kralji so se menjavali, imperiji so padali, večkrat so ga hoteli umoriti iz zavisti, toda Daniel je vsemu kljuboval in se ni spremenil, da bi delal kompromise zaradi sprememb in pritiskov okolice. Imel je zelo močen in trden značaj. To so 'Božji generali' in takih ljudi je malo. Do visoke starosti je ostal neoporečen in zvest Bogu in nihče ga ni mogel obtožiti greha ali nevestnosti pri delu. Potrpežljivo je šel skozi vse stiske in je v veri zaupal Bogu, da ga bo rešil iz njih in mu naklonil zmago. Kot pravi Jakob 1:4 je potrpežljivost v njem opravila popolno delo. Daniel je bil zrel, popoln in celovit in v njegovem značaju ni ničesar manjkalo. Ni godrnjal, ni izgubil upanja, ni bil apatičen, ni se dal zastrahovati, ni padel v kompromis ali greh itd. Imel je odličnega duha. Biblija pravi, da je potrpežljiv človek gospodar nad svojim duhom in Daniel je bil.

PREGOVORI 16:32 Potrpežljiv človek je boljši kakor junak (ali bojevnik), gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta.

Ne samo Bog, tudi mi moramo obvladati čustva in biti počasni za jezo. Potrpežljiv človek ni pasiven in apatičen, ampak je bojevnik in zmagovalec nad stiskami in se ne sprijazni z drugorazrednim. Bori se za Božje najboljše. Apostol Pavel je bil tudi eden od Božjih generalov. Bil je več kot zmagovalec, ko se je z ljubeznijo do Boga stanovitno in neomajno soočal s stiskami, preganjanji, zapori in smrtjo. Bil je človek zelo močnega značaja.

RIMLJANOM 8:36 Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. 37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo (Angl. prevod: smo več kot zmagovalci) po njem, ki nas je vzljubil.

         Tudi mi se lahko izgradimo z močjo Sv. Duha, da bomo vsak dan stanovitni in neomajni, ne glede, kaj se okrog nas dogaja. Potrpežljivost naj opravi svoje delo, medtem, ko zaupamo Bogu in Božji besedi. Četudi bodo okoliščine zgledale slabo, bomo imeli pred očmi 1. Korinčanom 15:57, ki pravi: Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Ne bomo sprejeli ničesar drugega kot zmago. Mnogi od nas smo razumeli, da je potrpežljivost namenjena temu, da pretrpimo poraz, ampak poraz ni Božja volja. Vera in zaupanje Bogu nam mora prinesti zmago.

Potrpežljivost pa je namenjena temu, da vztrajamo in ne odnehamo dokler se Božje obljube ali odgovori na naše molitve ne izpolnijo. Skozi stiske vztrajajmo, molimo in zaupajmo Bogu. Ne dopustimo okoliščinam, da bi nas porazile. Kadar je vse videti brezupno in nemogoče, moramo v veri zaupati Bogu, da dela v zakulisju očem nevidno delo nam v prid, da bomo končno deležni zmage. Bog hoče, da zmagujemo.

HEBREJCEM 10:35 Ne zavrzite torej zaupanja (v Boga in Božjo besedo), ki ga čaka veliko plačilo. 36 Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo. 

         Potrpežljivost mora delati skupaj z vero, da pride do izpolnitve obljub in zmage.

HEBREJCEM 6:12 da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub.

13 Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel sam pri sebi, in ker ni mogel priseči pri večjem, 14 je rekel: Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil. 15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube. 

         V življenju ne gre vedno vse gladko in tudi od Boga ne dobimo vsega v trenutku. In Boga še kako zanima, da nas izgrajuje in da razvijamo svoj značaj. Veliko je odvisno od nas, ali mu to dovolimo.

         Tudi mi, ki smo se že naučili, kako prejeti stvari, se velikokrat lotimo zadev z veliko optimizma. Potrebujemo npr. službo. Po Božji besedi vemo, da Bog hoče, da delamo in da imamo službo, uspevamo in noče, da trpimo pomanjkanje. V veri se okrepimo in Bogu izpovemo biblijske obljube in rečemo: »Hvala ti Bog, da me služba že čaka. Hvala, da uspevam v vseh stvareh. Postavljam te na prvo mesto v življenju. Hvala Ti, da mi bo vse navrženo, tudi ta služba.«

         Ko pa gremo na razgovor prvič in drugič in tretjič, kaj se zgodi z našo vero? Ali nas ne prevzame razočaranje? Takrat mora na prizorišče vstopiti vztrajnost in potrpežljivost in moramo reči: »… okoliščine me ne bodo potrle.« Obljube iz Božje Besede se niso spremenile, le naša čustva so se. Vztrajati moramo v molitvi in izpovedovanju obljub enako kot na začetku in iskati službo še naprej. Potrpežljivost ne pomeni, da samo molimo in čakamo in pasivno posedamo okrog. Bog nam jo bo morda priskrbel nekje čisto drugje, kot smo pričakovali, ob času, ki je njemu po volji. Bog bo medtem poskrbel za nas in službo bomo zagotovo dobili. Bog nas ne bo razočaral. Na podoben način bomo po veri prejeli tudi druge stvari, ki jih potrebujemo.

         Nekateri ljudje so po naravi nepotrpežljivi. Toda dobra novica je, da je vsak od nas pri ponovnem rojstvu prejel Sv. Duha in s tem tudi Božje kvalitete. Poleg semena vere, Božje ljubezni smo prejeli tudi seme potrpežljivosti, ki ga moramo zalivati (z Božjo besedo prenavljajmo naš um) in gojiti, da se bo razvijalo. Človek je bitje, ki ga sestavljajo: duh, duša in telo. Če smo duhovni, mora duh vladati in nadzirati dušo in telo. Če nam vlada duša in s tem čustva, bomo nestabilni in nepotrpežljivi. Rimljanom 8:13 pravi: Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Z drugimi besedami, če živimo meseno življenje, bomo nepotrpežljivi, kar rodi greh in smrt, če pa bomo hodili v Duhu, bomo s potrpežljivostjo obrodili sadove za večno življenje. Podobno pravi Luka 21:19 (Chraska): S potrpljenjem svojim pridobivajte (obvladujte!!!) duše svoje!

Hoja v Duhu je potrpljenje in nadzor nad dušo (nad umom, voljo in čustvi) in telesom. To je nenehna borba, dokler živimo. Duša bo vedno lena in bo hotela najti lahko pot. Ne bo hotela plačati cene in bo vpila: »Tega ne zmorem; to ne bo delovalo; to je nemogoče; tega nikoli ne bom dočakala.« Toda v duhu ti bo govorilo: »Zmogel bom to; Bog mi bo dal zmago; ta obljuba se bo izpolnila!« Kako se boš odločil? Kaleb in Jozue sta hodila v Duhu in sta se prav odločila. Bila sta edina, ki sta vstopila v obljubljeno deželo, ker sta ubogala Boga. Več kot 2 milijona ljudi pa z Duhom ni obvladalo svojih duš. Zamudili so priložnost in so zaradi neubogljivosti 40 let tavali v puščavi. Vsi so pomrli in niso videli obljubljene dežele. Bog jim je dal obljubo, da jim bo dal v last deželo, kjer tečeta mleko in med in da jo bodo poselili. To je bil cilj njihovega potovanja iz Egipta. Nekje so se morali nastaniti. Prav gotovo ne sredi puščave. Niso mu verjeli, niso ga ubogali, niso mu zaupali.

NUMERI 13:30 Kaléb pa je vpričo Mojzesa miril ljudstvo in rekel: »Le pojdimo in se je polastimo (deželo Izrael); prav gotovo jo lahko premagamo!« 31 Toda možje, ki so hodili z njim, so rekli: »Nikakor ne moremo iti nad to ljudstvo, ker je močnejše od nas.« 32 Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. In vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so visoke postave. 33 Tam smo videli tudi velikane, Anákove sinove iz rodu velikanov; v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.«

Odločitev duše lahko tudi nas povede v propad ali smrt. Z Duhom prevzemite oblast nad čustvi in premagajte skrbi, strah in dvome, ki vas hočejo poraziti. Ne dovolite duši, da vam vlada. Duh je neustrašen in v veri zaupa Bogu. Hudič pa vedno dela skozi um in čustva in hoče zrušiti tudi voljo. Če smo polni strahu in negativnih misli, jih v veri nadomestimo z Božjimi obljubami iz Biblije in pojdimo naprej. Aktivno (ne le s čakanjem), obenem s potrpežljivostjo, se polastimo stvari, za katere vemo, da so Božja volja za nas. Potrpežljivost je moč značaja, ki ti pomaga doseči izpolnitev Božjih obljub. To je sila, ki te bo naredila zmagovalca na vseh področjih življenja.

Včasih odgovor na naše težave dolgo ne pride in se nam zdi, da je naša potrpežljivost preizkušana preko vseh meja, vendar Bog pravi drugače:

1KORINČANOM 10:12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.

2. PETER 1:3 Njegova božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. 4 Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni božje narave.

5 Prav zato si z vso vnemo prizadevajte, da pokažete v svoji veri krepost, v kreposti spoznanje, 6 v spoznanju zdržnost, v zdržnosti potrpežljivost, v potrpežljivosti pobožnost, 7 v pobožnosti bratoljubje, v bratoljubju ljubezen. 8 Zakaj če so v vas te kreposti in če se množe, vas ne puste lenih in ne nerodovitnih za spoznanje Gospoda našega Jezusa Kristusa.

11 Na ta način vam bo namreč na široko pripravljen vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa. 

GALAČANOM 5:22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari (zoper takšne ljudi) ni postave. 24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. (Duh naj nadzira čustva) 25 Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.

NEPOTRPEŽLJIVOST

         Prava preizkušnja naše potrpežljivosti pride, ko nekdo krši naše pravice. Nekdo na cesti izsili prednost, prijatelj nas razočara, nekdo nam dela krivico, nekdo nas blati, obrekuje. Kristjani bomo naleteli na zasramovanja, zasmehovanja, preganjanja. Kako bomo reagirali? Bomo eksplodirali z jezo, s pretepom, s sovraštvom ali z zamero? Za tako obnašanje nas bo Bog sodil. Negativna čustva nas bodo gotovo prevzela, vendar jih moramo spraviti pod nadzor in jim ne dovoliti, da se razbohotijo in naredijo škodo. Če hodimo v Duhu, jih bomo premagali. Mnogi Božji ljudje v Bibliji so morali trpeti po krivici, ker so bili neoporečni pred Bogom. Poglejmo si nekaj odlomkov, kako premagati nepotrpežljivost in napačne izbruhe.

JAKOB 5:7 Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. 8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu. 9 Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati.

10 Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. 11 Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen.

Ne imejmo pred očmi krivičnih okoliščin, ampak Gospodov prihod, ko bo sodil, poravnal in poplačal vsako krivičnost. Ne glejmo na situacijo le trenutno, ampak z stališča večnosti. Včasih je treba, da nam krivica spolzi po hrbtu, kot voda raci po naoljenem perju, da nam ne pride pod kožo in ne obrodi grenkih sadov.

1. KORINČANOM 6:7 Sploh je za vas sramotno že to, da se pravdate. Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti? 9 Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva?

V veri lahko spomnimo Boga, da je on naš maščevalec:

1. TESALONIČANOM 4:6 … in da nihče ne prestopa pravic brata svojega in ga ne prekanja v opravilu, ker Gospod je maščevalec vsega tega …

Ali ni Jezus sam potrpežljivo pretrpel mnogo krivic in na koncu so ga še pribili na križ in ga zasramovali? Ali jim je za to žugal, grozil in jih preklinjal? Rekel je: »Oče, ne prištevaj jim tega greha, saj ne vedo, kaj delajo. Štefan je rekel isto, ko je zrl smrti v obraz. Kaj je Jezus učil na gori poleg blagrov?

MATEJ 5:44 Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, 45 da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. 46 Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? 47 In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? 48 Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. 12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

V kristjanih Bog želi zgraditi obilo potrpežljivosti, vztrajnosti in stanovitnosti, da Mu bomo uporabni za vsako duhovno delo. Hoče, da gledamo na življenje s stališča večnosti, da nas nepotrpežljivost ne porazi. 

         Nepotrpežljivost je oblika nevere. Lahko je tudi lenoba, ki išče bližnjice in noče plačati cene. Nima vere v Božjo izpolnitev obljub. Nepotrpežljivost ne bo čakala na pravi, od Boga postavljen čas. Gre mimo pravil in Božje popolne volje. Nepotrpežljivost vedno vzame stvari v svoje roke in jih hoče rešiti s človeško logiko in voljo.

         Kadar nam Bog da neko obljubo, smo lahko prepričani, da bo zelo verjetno dolgo trajalo, preden bo izpolnitev prišla. Biblija je polna takšnih primerov. Bog mi je dal že leta 1989 obljubo in jo je potrdil še z dvema pričama, da bo moj brat odrešen. Po 21 letih se to še ni zgodilo, vendar sem prepričan in stojim v veri, da se bo. Če bi ravnal nepotrpežljivo, bi ga silil in prepričeval in bi naredil več škode kot dobrega. Molim, da bo Bog poslal pravega človeka, ki mu bo brat prisluhnil. Mlajšemu bratu najbrž ne bo.

         Obdobje med obljubo in njeno izpolnitvijo lahko traja leta ali celo desetletja. Čeprav nam Bog da besedo, da se nam bo nekaj dobrega zgodilo in smo na začetku navdušeni, lahko z leti situacija postane nevzdržna in se nam zdi nemogoče, da se bo zgodilo, kar nam je obljubil. Pride razočaranje in naše osredotočenje na obljubo zbledi. Tako počasi dovolimo nepotrpežljivosti, da uniči Božje načrte.

         Zgodbo o Božji obljubi Abrahamu in Sari, da bosta dobila sina, dobro poznamo. V Genezi 15, ko je bilo Abrahamu 75 let, mu je Bog dal obljubo, da bo iz njunih, čeprav omrtvelih teles, rojen Izak in za njim kralji in velik narod. Kadar Bog načrtuje nekaj velikega v našem življenju, nas bo zagotovo popeljal skozi preizkušnje potrpežljivosti.

Biblija ne piše, kaj sta doživljala v obdobju njunega čakanja, dolgoletnih muk in borb z nepotrpežljivostjo. Z vsakim novim dnem se jima je obljuba oddaljevala in bledela in vse bolj je postajalo nemogoče. Sin in dedič je pomenil v tistih časih veliko več kot danes, posebno če je imel nekdo veliko premoženje. Po kakih 10 letih čakanja je imela žena Sara vsega dovolj. Nepotrpežljivost jo je premagala. Odločila se je, da bo vzela stvari v svoje roke in 'pomagala Bogu' izpolniti Njegove obljube s človeško logiko. Med ljudstvi dežele je bila navada, da je gospodar lahko vzel deklo za ženo in mu je rodila otroke. Sara je prepričala Abrahama in mu dala egipčansko deklo Hagaro za ženo, da ji je rodila sina 'v njeno naročje'. Abrahamu je bilo 86 let, ko je bil rojen Izmael.

 GENEZA 16: 1 Žena Sarája Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagára. 2 Sarája je rekla Abramu: »Glej, GOSPOD mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka.« Abram je poslušal Sarájo. 3 Potem ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kánaanski deželi, je Abramova žena Sarája vzela svojo egiptovsko deklo Hagáro in jo dala možu Abramu za ženo. 4 Šel je k Hagári in je spočela.

Ker zadeva ni bila od Boga, so se kmalu začele težave. Meseno ravnanje, če zaobidemo Božjo voljo, vedno prinese bolečine in je kot trn v peti našega življenja.

Ko pa je videla, da je spočela, je začela zaničevati gospodarico. 5 Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj GOSPOD sodi med menoj in teboj!« 6 Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« Tedaj je začela Sarája z njo tako trdo ravnati, da je Hagára pobegnila od nje.

Potem pa je minilo še celih 14 let, preden je bil rojen Izak. Od obljube je minilo kar 25 let. Abraham je bil star 100 let Sara pa 90. Konflikti med Izmaelom in Izakom pa so se nadaljevali. Nadaljujejo se vse do danes. Izak je oče izraelskega naroda, Izmael pa je oče Arabcev. Kot je bil Izmael sovražen do Izaka, so bili Arabci vedno sovražni do Izraelcev in jih tudi v današnjem času želijo uničiti. Posledice nepotrpežljivosti in mesenega ravnanja Sare in Abrahama se vlečejo že 4000 let.

GENEZA 21: 9 Ko je Sara nekoč videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, kako se posmehuje, 10 je rekla Abrahamu: »Naženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme dedovati skupaj z mojim sinom Izakom.« 11 Ta beseda Abrahamu zaradi sina ni bila prav nič pogodu. 12 Bog pa mu je rekel: »Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. 13 A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.«

Biblija je polna Božjih obljub. Mnogi kristjani danes prejemamo tudi osebne preroške obljube od Boga. Mnogi od nas moramo čakati do izpolnitve 10, 20 ali več let. Nekatere izmed teh ljudi pa premaga nepotrpežljivost. Ali ste naveličani čakanja? Ali že 17 let čakate na partnerja pa ga ni in ni? Ali ste skušani, da bi izkoristili bližnjico in se odločili za nekoga, ki vam ga ponujajo okoliščine? Ta pa ni ponovno rojen kristjan? Veste, da to ni Božje najboljše za vas. Ne naredite usodne napake, ker v življenju ne boste uspevali, kot bi lahko! Lahko vas celo potegne v pekel. Če se odločite za tega, potem vam Bog ne bo več mogel dati svojega najboljšega, ki ga ima pripravljenega za vas. Le s tem boste v življenju dosegli poln potencial in blagoslov od Boga.

Nepotrpežljivost torej pride, ko izgubiš upanje in vero v Božje obljube in dovolimo posvetnim okoliščinam, da vstopijo v naše življenje. Izgubimo zaupanje v Boga. Čeprav nam je obljuba morda videti nemogoča, je pri Bogu vse mogoče. Sara morda ni imela mesečnega perila 30 ali 40 let, pa je Bog vseeno izpolnil svojo obljubo in je pri devetdesetih zanosila. Ne opirajmo se na svoje razumevanje. Molimo, naj nam Bog okrepi potrpežljivost in vero v obljube, kadar pride kriza, da bi odnehali ali vzeli stvari v svoje roke. Včasih nam bo poslal človeka, ki nam bo dal voljo, ali nam bo govoril skozi pridigarja in nam pomagal stati v veri. Abraham je naredil napako, tudi mi jo lahko. Na koncu pa ima Biblija dobre besede o Abrahamu:

HEBREJCEM 6:15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube. … po 25 letih!!!

IZAIJA 30:18 Blagor jim vsem, ki ga (Gospoda) čakajo! Kdor čaka na čas Božje izpolnitve, bo blagoslovljen. Če nočemo čakati na Njegov čas, pa bomo ostali brez blagoslova in si nakopali težave.

Branko Dežman

NAPAČNO PRIJATELJSTVO

NAPAČNO PRIJATELJSTVO

PRAVIČNI KRALJ JOZAFAT IN HUDOBNI KRALJ AHAB

2. Kroniška knjiga 17, 18, 19, 21, 22. poglavje

            Biblija veliko govori o prijateljstvih in v njej najdemo veliko poučnih zgodb o dobrih, spodbudnih prijateljstvih, pa tudi o slabih, ki so pripeljala posameznike na napačno pot. Bog se zelo zanima, s kakšnimi prijatelji smo obdani. Želi, da imamo dobre prijatelje, ki nam bodo v blagoslov, spodbudo in duhovno izgradnjo. Želi pa tudi, da se oddaljimo od nekaterih hudobnih prijateljev, ki slabo vplivajo na nas in jih hudič lahko uporabi, da nas uniči. Bog je v dobrem oz. pobožnem smislu ljubosumen na nas in na Sv. Duha v nas. Podobno kot moramo biti starši ljubosumni na svoje otroke, da jim ne dovolimo druženja s takimi, ki kradejo, lažejo, se pretepajo in so še kako drugače pokvarjeni.

Nekaterim prijateljem se moramo naučiti reči »NE«. Poglejmo si zgodbo dobrega in pravičnega judovskega kralja Jozafata, kako ga je hudič zapeljal na napačno pot, ker je poznal in izkoristil njegove slabosti. Jozafat nikoli ni rekel »NE«, čeprav je dobro poznal Božjo besedo. Vedel je, kaj je v Božjih očeh prav in kaj ni, a je kljub temu ravnal bedasto in proti Božji volji. Posledice so bile uničujoče zanj in katastrofalne za več generacij njegovih potomcev. Hudobnim prijateljem se naučimo reči »NE« in tudi v prid našim otrokom, da ne bodo še naslednje generacije trpele zaradi naših napak.

            2. Kroniška knjiga, 17. Poglavje, govori same dobre stvari o kralju Jozafatu. Vemo, da je pod vodstvom Savla, Davida in Salomona enotno kraljestvo Izrael kasneje razpadlo zaradi Salomonovih grehov in malikovanja. Poročil je namreč mnogo tujk s tujo vero, ki so vplivale nanj, da je daroval drugim bogovom. Tako je nastalo severno kraljestvo Izrael s prestolnico Samarijo in južno kraljestvo Juda z Jeruzalemom. Jozafat je vladal Judom v Jeruzalemu. V njegovem času je Ahab vladal Izraelu iz Samarije. Ahab je poročil zelo hudobno ženo Jezabelo, hči sidonskega kralja, ki je častila lažnega boga Baala. Bila je orodje hudiča in se je tega zavedala. Po njej se še danes imenuje duh, po katerem se hudič trudi uničiti Božje ljudi in delo – duh Jezabele. V Izraelu je pomorila skoraj vse Božje preroke in iztrebila vse, kar je bilo Božjega. Tudi na moža Ahaba je vplivala, da je postal najbolj hudoben kralj med Izraelskimi kralji. Biblija pravi o njem:

1. KNJIGA KRALJEV 16:33 Aháb je napravil tudi ašero (lesena podoba boginje – kraljice nebes) in storil še marsikaj, s čimer je GOSPODA, Izraelovega Boga, jezil bolj ko vsi Izraelovi kralji pred njim.

            Jezabeli ni bilo dovolj, da je zavedla ves Izrael v greh in malikovanje tujih bogov, stran od pravega Boga. Zavedala se je hudičevega načrta, da uniči še Judovo kraljestvo in tudi tam uvede lažno religijo in je premeteno izpeljala tudi to. Naličila je svojo hčer Atalijo in uporabila vse njene ženske čare, da je zapeljala naivnega Jozafatovega sina Jorama in kasneje še očeta Jozafata, da je privolil v to poroko. Načrt je deloval in zaradi Jezabelinega satanskega delovanja se je pozneje zgodilo veliko katastrof v Judovem kraljestvu. Z napačnim sinovim zakonskim jarmom je kralj Jozafat padel pod nenehen hudoben vpliv Ahabe in Jezabele. Delovala sta iz Samarije skozi hčer Atalijo, ki je živela v Jeruzalemu v judovskem kraljestvu. Bog je šele po treh generacijah končno razrešil nemogoče okoliščine in iztrebil hudoben satanov zarod in njegovo gnezdo v Jeruzalemu, da ni več vladalo Judovemu kraljestvu.

Svojemu sinu je Jozafat dovolil, da se je poročil z zelo hudobno Ahabovo hčerjo Atalijo, čeprav vsa Biblija ostro uči, naj ne bomo v neenakovrednem jarmu s hudobnimi in nevernimi in naj se ločimo od posvetnega načina življenja (berite 2. Korinčanom 6:14,15). Jozafat je sklenil ne le prijateljstvo z brezbožnim kraljem, ampak tudi sorodstveni jarem in je s tem Boga razjezil. Sklenil je kompromis in naredil veliko napačnega, ker sicer ne bi, če bi v začetku rekel »NE« in zavrnil takšno prijateljstvo in sorodstvo. To ga je skoraj stalo življenja. Dovolil je zlu, da je vstopilo v njegovo pravično kraljestvo. Ta hudičev in Jezabelin načrt je skoraj uničil Davidov kraljevski rodovnik, po katerem je bil rojen Odrešenik Jezus Kristus. Hudič se je večkrat trudil uničiti rodovnik Božjih izbranih ljudi vere. Več o tem pozneje.

            Judov kralj Jozafat je bil do takrat pravičen in zelo uspešen, ker je hodil z Bogom. Tudi ves narod je vodil, da so hodili z Bogom in ga poznali. Po deželi je odstranil malike in napačne verske običaje lažnih bogov. Po vsej deželi je uvedel versko izobraževanje. Bog jih je blagoslavljal in jim naklonil mir pred sovražnimi narodi. Jozafat je postal mogočen in premožen, ker je izpolnjeval Božjo voljo in postave. Bog jim je bil naklonjen in jih je obilo blagoslovil. Toda pozneje se je judov kralj odločal napak in je Božji blagoslov izgubil. Biblija pravi:

2. Kroniška knjiga 18:1 Józafat je bil zelo bogat in slaven, pa je vendar stopil v svaštvo z Ahábom.

            Ahab je imel sovražnike. Najbrž je bil poln sovraštva, jeze in grenkobe, kar ga je gnalo, da je hotel napasti Ramot Gilead v Aramu (Sirija) na drugi strani Jordana. In Ahab je potegnil še Jozafata v svoje težave. Jozafat bi ga lahko zavrnil, pa je zavestno vstopil v težave, ki si jih je nakopal Ahab s svojim početjem. Moral bi mu reči: »NE«!

2. verz: Čez nekaj let je šel k Ahábu v Samarijo. Zanj in za ljudi, ki so bili z njim, je Aháb zaklal obilo drobnice in volov in ga nagovarjal (premotil – ekum.), da bi šel nad Ramót Gileád. Prepričal ga je. Počastil ga je in mu naredil veliko gostijo, morda ob vinu za boljšo voljo. New Living prevod Biblije pravi, da ga je izvabil, zapeljal. NIV angleški prevod pravi, da ga je prepričal pod pritiskom. Zgleda, da je imel Jozafat bolj mehko srce in je podlegel Ahabovim pritiskom in mu ni zmogel reči »NE«.

3. verz:  Izraelov kralj Aháb je rekel Judovemu kralju Józafatu: »Boš šel z mano nad Ramót Gileád?« Rekel mu je: »Jaz sem kakor ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo, s teboj bomo v boju.«

            Ahab se ni imel namena spreobrniti in spokoriti svojih grehov. Ali imamo tudi mi take prijatelje? Če je prijatelj iskren, nas prosi za pomoč in se želi poboljšati in hoditi z Bogom, takrat je klic nas kristjanov, da se lotimo njegovih težav in mu pomagamo z molitvijo, s svetovanjem in praktično tam, kjer je zabredel. Če pa je nekdo poln sovraštva, maščevanja, jeze in grenkobe in se ne misli spremeniti, vsekakor ne bomo vstopili v njegove probleme, da bi mu pomagali, kot je storil pravični Jozafat. V takem 'prijateljskem' jarmu zabredemo in utonemo skupaj z njim in si nakopljemo Božjo jezo, ker sodelujemo v grehih hudobnega prijatelja. Prav to se je zgodilo Jozafatu.

            Kaj je rekel Bog Jozafatu po preroku Jehuju:

2. Kroniška knjiga 19:2 Tedaj je stopil predenj videc Jehú, Hananijev sin, in mu rekel: »Ali moraš pomagati krivičnežu in ljubiti tiste, ki sovražijo GOSPODA? Zaradi tega je nad teboj GOSPODOV gnev.« (jeza)

            Namen Biblije je, da se učimo Božjih poti in postav in da se, namesto na svojih, učimo na napakah drugih. Bodimo pazljivi, ker hitro lahko zaidemo v napačno družbo in prijateljstva. Ne vstopajmo v kakršenkoli jarem skupaj s takimi, ki so krivični in sovražijo Gospoda. Jozafat je že imel Mojzesove knjige in psalme prednika Davida in jih je zagotovo poznal, vendar se ni ravnal po njih:

PSALM 1:1 Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, 2 temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.

            Drugi verz je izpolnjeval, dokler ni bil v jarmu z Ahabom, toda zaradi svojih očitnih slabosti je hodil skupaj z grešnikom in se ravnal po njegovih nasvetih in željah. Posedal je v družbi porogljivca, ki se ni menil za Božjo pravičnost.

JAKOB 4:4 Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik. Pravični Jozafat je zaradi jarma z Ahabom postal Božji sovražnik.

Brez molitve in iskanja Božje volje je privolil, da se bo Ahabu pridružil v vojni. To ni bila Božja volja! Bog mu je pomagal, ker je bil pravičen kralj in je naredil veliko dobrega v Judu. Nadnaravno je moral posredovati, da ga je rešil zanesljive smrti v boju.

Jozafat ni poslušal Božjega preroka. Po eni strani je hotel slišati Božjo voljo in je dal sklicati preroke, toda v srcu je že sklenil, da bo šel z Ahabom v boj in ni prisluhnil prerokovim besedam. Ahab je sklical 400 lažnih Baalovih prerokov, ki so mu vedno prerokovali dobro, to, kar je pač hotel slišati (2. Kroniška 18:4). Vsi so se strinjali in so mu prerokovali zmago in uspeh. Večina bi rekla: »Oh, vsi se pa res ne morejo motiti.« A Bog je velikokrat imel le enega človeka, vsi drugi pa so se motili: Noe, Elija, Janez Krstnik itd.

Največje cerkve po svetu so lahko zavedene, ne nudijo ljudem odrešenja in smo lahko pogubljeni v njihovi sredi. Standard je Božja beseda in prisotnost Sv. Duha in ne koliko ljudi hodi v neko cerkev. Mnoge cerkve in mnogi ljudje danes tudi hočejo slišati le dobro in zmanipulirajo pastorje, preroke in pridigarje, da jim govorijo to, kar njim ugaja. Nočejo slišati, da obstaja pekel in da bo Bog v svoji pravičnosti kaznoval njihov greh, če se ne bodo spokorili. Bog je tudi od Ahaba hotel, da se spokori grehov in bi mu potem res lahko prerokoval dobro.

Jozafat je hotel slišati besedo pravega Božjega preroka. Pripeljali so Miha in ga hoteli zmanipulirati, naj govori le dobro (v. 12-22). Odposlanec, ki je šel klicat Miha, mu je govoril in rekel: »Glej, preroki so kralju soglasno napovedali uspeh (db. govorili dobro). Naj bo tudi tvoja beseda kakor katerega izmed njih; napovej uspeh!« (v.12) Sprva mu je zaradi pritiska Miha res govoril dobro. Ahab je točno vedel, da ne govori resnice.

Na koncu je le povedal resnico. Ahab bo ubit, vojska bo poražena in se bo razkropila kot ovce brez pastirja. Glas večine je prevladal in ne Ahab ne Jozafat nista upoštevala besede Božjega preroka. Šli so v boj, doživeli polom in vse, kar je rekel Božji prerok. Lažni duh je dobro opravil svoje delo! Kdor živi grešno in proti Božji volji, je lahka tarča varljivih duhov. Tukaj pa vidimo, da je bil zaveden celo pobožen mož, ker ni čuval svojega srca.

Jozafat je komaj ubežal smrti. Ni delal po Božji volji in to je bilo opozorilo. Čeprav je poslušal lažne duhove, mu je bil Bog milosten in ga je obvaroval smrti. Pred bojem bi se moral oddvojiti na samo, proč od vpliva množice. Bog bi mu potrdil prerokove besede in bi ga vodil drugače. Prej je bil vzoren, popoln in Bogu všečen kralj, nenadoma pa ga je slaba družba zavedla v napačno ravnanje. Kdo ve, kakšni so bili Jozafatovi motivi, verjetno pa predvsem Ahababovi in Jezabelini pritiski, da je tako ravnal. Politične ali morda materialne koristi? Vsekakor ga je nekaj premotilo, da je pozabil, da bi moral biti odvisen od Boga in ne od ljudi.

Vpliv napačnih prijateljev, tudi brezbožno okolje, nas potegne v napačne odločitve. Če si sam v takšnem okolju, boš težko stal na resnici. Glas posvetnih 'prijateljev' bo močnejši od Božje besede. Hudič je pregovoril že Evo v rajskem vrtu: »Ali je Bog res tako rekel? …«

            Ali je bil Ahab res prijatelj Jozafata? Zgleda da ne. Ko so šli v boj, je sebe prikril in se je oblekel v navadna oblačila, Jozafata pa je dal obleči v kraljevska oblačila (v. 28-34). S tem je bil Jozafat zelo opazen, kot vaba. Vsi sovražni vojaki so se namesto za Ahabom takoj vsuli za njim, da bi ga pokončali. Bog mu je pomagal in ga rešil zanesljive smrti. Ahab pa je bil neopažen v običajni vojaški opremi. Ubila ga je zablodela puščica.

            Po Ahabovi smrti se je Jozafat vrnil domov v Jeruzalem, kjer ga je srečal prerok Jehu:

2. KRONIŠKA 19:1 Judov kralj Józafat pa se je v miru vrnil domov v Jeruzalem. 2 Tedaj je stopil predenj videc Jehú, Hananijev sin, in mu rekel: »Ali moraš pomagati krivičnežu in ljubiti tiste, ki sovražijo GOSPODA? Zaradi tega je nad teboj GOSPODOV gnev. 3 Vendar se je na tebi le našlo nekaj dobrega: odpravil si namreč ašere iz dežele in pripravil srce, da bi iskal Boga.«

Po Ahabovi smrti, ko ob njem ni bilo hudobnih prijateljev, je ponovno postal vzoren kralj. Iskal je Boga in nadaljeval z duhovno prenovo in reformami v Judu. Postavil je sodnike in duhovnike, da so razsojali med ljudstvom in jih učili bogaboječnosti. Spet je opravljal odlično delo (2. Kroniška knjiga, 19. poglavje). Bog se je boril zanj in za ljudstvo proti sovražnikom in so zmagovali.

Toda proti koncu svojega kraljevanja je spet ponovil enako napako kot prej, tokrat v prijateljskem jarmu z Ahabovim hudobnim sinom Ahazjajem, bratom snahe Atalije. Te sorodniške vezi so ga spet vodile v sodelovanje z Ahabovo hišo in s tem v greh. Spet se je Bog obrnil proti njemu.

2. KRONIŠKA 20:35  Potem se je Judov kralj Józafat povezal z Izraelovim kraljem Ahazjájem; ta je bil krivičen v svojem ravnanju. 36 Pridružil se mu je pri izdelavi ladij, ki naj bi plule v Taršíš; ladje sta izdelala v Ecjón Geberju. 37 Dodavájev sin Eliézer iz Maréše pa je tako prerokoval zoper Józafata: »Ker si se povezal z Ahazjájem, bo GOSPOD uničil tvoje delo!« In res so se ladje razbile in niso mogle v Taršíš.

Kljub vsemu ga je v 32. verzu Bog pohvalil, da je delal, kar je prav v Gospodovih očeh. Kakšna škoda, da se je zapletel v napačna prijateljstva in sorodstvo. Bil bi eden boljših judovih kraljev. Njegove napake so bile usodne za naslednje generacije in le malo je manjkalo pa bi propadlo kraljestvo in Jezusova rodovna linija bi bila uničena. Bog je končno ustavil satanovo delovanje in načrte, da je Judovo kraljestvo obvaroval pred propadom.

2. KRONIŠKA 21:1 Józafat je legel k svojim očetom in bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jorám. 2 Ta je imel brate, Józafatove sinove: Azarjája, Jehiéla, Zeharjája, Azarjája, Mihaela in Šefatjája; vsi ti so bili sinovi Judovega kralja Józafata.

4 Ko je Jorám prevzel kraljevo oblast za svojim očetom in se utrdil, je z mečem pomoril vse svoje brate, pa še nekaj Izraelovih knezov. To je bilo očitno delo duha, v katerem je prej delovala od Boga obsojena Atalijina mati Jezabela. Skozi hudobno hčer Ataljo, tudi častilko lažnega boga Baala, je deloval isti duh, in je napeljala moža Jorama k tem morilskim dejanjem.

6 Hodil je po poti Izraelovih kraljev, kakor je počela Ahábova hiša; imel je namreč Ahábovo hčer (Atalijo) za ženo. Delal je, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh. 7 Vendar GOSPOD ni hotel uničiti Davidove hiše zaradi zaveze, ki jo je bil sklenil z Davidom, in ker je obljubil, da bo njemu in njegovim sinovom dal svetilko za vse dni. To pomeni, da bo vedno nekdo iz Davidovega rodu na voljo, da bo vladal v Judovem kraljestvu.

            Joram je v južnem Judovem kraljestvu vladal po vzoru Izraelovih kraljev - hudobno in neuspešno. Sovražniki so jim odnesli veliko imetja. Bog ga je udaril z boleznijo in je umrl v hudem trpljenju, ne da bi kdo žaloval za njim.

Namesto njega je zavladal njegov najmlajši sin Ahazjaja. Kot je prej manipulirala moža Jorama k hudobnim dejanjem, je kraljica-mati Atalija pod vplivom duha Jezabele kot hudičevo orodje vladala preko sina. Svetovalci so mu bili njeni hudobni sorodniki iz Ahabove hiše v severnem kraljestvu Izrael (v. 4). Zato so bila tudi Ahazjajeva dela hudobna. Vse to so sadovi oz. dediščina napak in napačnih prijateljstev kralja Jozafata, ki so drago stale tudi njegove potomce!!!

        Zaradi hudobnih del in sodelovanja z Ahabovo hišo je Bog preko Jehuja usmrtil Ahazjaja. Ko je Atalija videla, da je njen sin mrtev, je takoj dala pomoriti vse njegove sinove in si je proti Božjim odredbam sama prilastila oblast. Ni bila potomec kralja Davida in ni imela pravice do prestola! To je bil drugi poizkus uničenja Jezusovega rodu. Toda Bog je posredoval. Jošéba, kraljeva hči (Ahazjajeva sestra), pa je vzela Ahazjájevega sina Joáša, ga kradoma odnesla izmed kraljevih sinov, ko so bili na tem, da bodo usmrčeni, in ga z dojiljo vred odvedla v spalnico (v. 11). Rešila je kraljevega naslednika, Davidovega potomca, ki je bil še dojenček in še ni mogel vladati. Atalija je hudobno vladala in širila čaščenje Baala šest let. Njene oblasti ni maral nihče.

        Po šestih letih v skrivališču je Joaš po zakonu že lahko postal kralj. Duhovnik Jojada je zbral stotnike, Levite, Judovce. Organizirali so zaroto. Joaša so uradno, z velikim veseljem pomazilili za kralja. Nato so stotniki usmrtili Atalijo in začeli uničevati vse delo, ki ga je hudič zasejal v judovem kraljestvu. Uničili so Baalovo hišo, oltarje, duhovnike in postavili v službo v Božje svetišče levite, ki so spet začeli z daritvami in žrtvovanji Bogu.

            Rak, ki ga je preko Jozafatovih slabosti zasejal hudič, je bil končno izrezan. Več generacij je cel narod trpel zaradi njegovih napak in slabosti – napačnih prijateljstev in zakonskega jarma. Zaradi napačnih ljudi na prestolu niso mogli služiti Bogu in živeti po Njegovi volji. Bog je imel veliko dela, da je spet napravil red.

Bog ni dovolil hudiču, da bi uničil Davidovo kraljestvo, prestol in kraljeve potomce. Davidu je dal obljubo, da bodo njegovi potomci vladali na njegovem prestolu in njegov načrt je bil, da bo po tej rodovni liniji rojen Odrešenik sveta Jezus Kristus!

Tudi hudič je vse to vedel in se je trudil uničiti Božje načrte. Po Joramu je pomoril vse, ki so imeli možnost vladati, potem je po Ataliji pomoril vse, razen enega, ki bi lahko sedeli na prestolu. Na vsak način je hotel uničiti rodovno linijo, po kateri bi bil rojen Jezus. Vemo pa tudi, da je hudič po kralju Herodu pobil v Betlehemu vse dečke stare od nič do dveh let, ko je od modrecev z vzhoda izvedel, da se je tam rodil Mesija in kralj Jezus (Matej 2:16). Ni mu uspelo in Jezus je živel in uspešno opravil svoje poslanstvo. Na križu je premagal hudiča in smrt, svetu pa je podaril odrešenje, spravo z Bogom in večno življenje. Hudič je že poražen, čeprav svet še trpi zaradi njegovega delovanja. Kmalu bo onemogočen, zvezan in vržen v brezno brez dna za 1000 let do končne sodbe.

Ali želite prejeti Božje odpuščanje za vaše grehe, odrešenje in spravo z našim nebeškim Očetom? Želite vzpostaviti osebni odnos s svojim Stvarnikom in ga intimno spoznati? Prejeli boste večno življenje skupaj z Jezusom v nebesih, kjer ni več solza in bolečin. Molite:

MOLITEV ODREŠENJA

Molite glasno in iskreno:

“Dragi Oče v nebesih, v imenu Jezusa Kristusa kličem k tebi, ker nočem biti pogubljen z grešnim svetom v peklu. Rad bi prejel odrešenje in večno življenje v nebeškem kraljestvu.

            Hvala ti, Oče, da si žrtvoval svojega sina Jezusa Kristusa na križu, da je umrl in prelil kri za moje grehe in da si ga obudil od mrtvih in sedi na prestolu v nebesih. 

            Gospod, zavedam se svojih grehov in jih obžalujem. Prosim te, odpusti mi jih in me popolnoma očisti v Jezusovi krvi. Prosim, osvobodi me vseh hudičevih spon. Molim tudi, da me obvaruješ napačnih prijateljskih zvez.

            Jezus, prosim, vstopi v moje srce in postani Gospod mojega življenja. Napolni me s Svetim Duhom in me vodi po poti pravičnosti.

            Hvala ti, Oče, da sem postal Božji otrok. Hvala, da si me odrešil in me sprejel v Božjo družino. Hvala ti, da sem ponovno rojen in imam večno življenje v nebesih. Hvala ti za Svetega Duha, ki od danes naprej živi v meni. Amen.”

Poiščite si dobro krščansko skupino ali cerkev, ki je utemeljena na Svetem pismu, kjer vas bodo poučili in poskrbeli za vašo duhovno rast. Veseli pa bi bili, če nam sporočite, če ste sprejeli Jezusa v svoje srce, da bomo molili in se veselili skupaj z vami.

Branko Dežman