NESTRINJANJE MED KRISTJANI

NESTRINJANJE MED KRISTJANI

NOVEMBER 2010

            Najbrž ste že ugotovili, da je med kristjani veliko nestrinjanja, včasih glede najbolj neverjetnih stvari? Preveč kristjanov se norčuje iz teologije drugih vernikov in tako spravlja krščanstvo na slab glas. Ne verjamem, da Bog to odobrava. Žalosti ga, ko vidi, da njegovi sinovi in hčere zasmehujejo drug drugega in se prepirajo zaradi biblijskih prepričanj. Verjamem, da je Bog ogorčen, ko vidi kako kristjani grobo javno obtožujejo, ožigosajo in izobčijo svoje brate. Kritiki in kritizirani ob tem obrodijo grenke sadove mržnje, sovraštva in zamere, ki jih hudič s pridom uporabi, da zatre Božje delovanje v krščanski cerkvi.

            Nestrinjanje je normalno in pogosto, zasmehovanje, sramotenje in obsojanje pa je napačno. Javno obtoževanje drugih bratov, ki služijo Jezusu zaradi teoloških razlik, je gnusoba Gospodu. To razdvaja Božjo hišo. Razdvojena hiša pa ne more obstati. Prav to si želi hudič – zrušiti Božjo hišo.

            Včasih se izkaže, da prav ti, ki obsojaš, nimaš prav. John Osteen, 'samopravični' baptist je o sebi dejal, da je obsojal karizmatike in govorjenje v jezikih in ni hotel imeti nič z njimi. Bog mu je dokazal krivdo, spokoril se je in je sam začel prakticirati in učiti o duhovnih darovih. Lester Sumrall je obsojal ljudi, ki so izganjali demone in v njegovih očeh je bilo to sramotno delo. Te ljudi je imel za nore. On je hotel biti dostojanstven pridigar. Bog je imel drugačne načrte. Sumralla je ponižal in mu je dal močno maziljenje prav na tem področju, ne glede ali ga je hotel ali ne. Njegova služba je bila najbolj znana ravno po excorcizmu in o tem je napisal veliko knjig.

            Zato bodimo ponižni pred Bogom. Svoje otroke in ljudi učimo Biblijo in ne tradicije svoje ločine (denominacije). Veliko se imamo še za naučiti. Nenehno se moramo učiti in rasti.

            Ne učimo svojih otrok in tudi v cerkvah ne, da je Biblija gorjača s katero bomo udrihali po napakah drugih. Če je greh očiten, se je treba soočiti z njim. Udrihati kar naprej po slabostih bližnjega pa ni prav. Kakor sodimo bomo tudi sojeni. Meč Božje Besede je namenjen za boj s sovražnikom in ne da z njim posekaš svojega brata.

            Biblija ni knjiga, ki jo trgamo po mili volji, ko se zaradi nje kregamo z drugimi. To je Božja luč, resnica in moč. Od nas se pričakuje, da jo beremo, uporabljamo in živimo po njej.

            Narediti moramo vse za duhovno enotnost v svojem domu, kolikor le moremo. Veliko smo že govorili, da, če kristjan poroči nekrščanskega partnerja, je to tragedija v duhovnem. Precejšne težave pa so tudi, če npr. metodist poroči baptista ali anglikanec binkoštnika ali karizmatik katolika. Zelo pomembno je, da vlada v družini duhovna enotnost. Baptist bo rekel metodistu: »Tebe so samo malo poškropili pri krstu« in se začneta norčevati iz verovanja drug drugega. Trenje in prepiranje zaradi različnih verovanj par lahko celo loči.

Težko je, večkrat sem to videl v Ameriki, ko gre konec tedna mož v eno cerkev, žena pa v drugo. Otroci so v precepu in ne vedo, ali bi šli z atijem ali z mamico. Če je v družini enako verovanje in slavljenje, pomeni to enotnost in družina obrodi več sadov in vse je veliko bolj preprosto. Če je družina teološko razdvojena, se ne prepirajmo o religiji pred otroki. Ne jemljimo teologije osebno in žaljivo. Otroci bodo izgubili spoštovanje do vere. Moramo jih vzgojiti tako, da bodo visoko cenili in imeli zdrav odnos do Božjih stvari.

Člani nekaterih skupnosti se poročajo le znotraj svoje organizacije. Tako daleč ni treba iti, vendar je prav, da se zavedamo kaj nas čaka. Kdo od zakoncev bo popustil zaradi različnih pogledov in verovanj? Vsaj nekaj časa bi oba skušala pridobiti drugega na svojo stran. Splača se moliti, da ti Bog da partnerja s podobnimi verovanji kot jih imaš ti.

KADAR SE KRISTJANI NE STRINJAJO

Poleg doktrinalnih imamo tudi službena nestrinjanja. Nestrinjanja niso nekaj novega, ampak so se dogajala že v času apostolov. Peter se je obnašal hinavsko in dvolično, kadar je bil s pogani ali z Judi zaradi nestrinjanja o temeljnih zahtevah prvih kristjanov. Judje so prezirali pogane, toda Jezus in nekateri učenci jih niso. Niso se strinjali glede obreze, hrane, žrtvovani malikom, mesene/vegetarijanske prehrane, kaj delati na soboti dan itd.

Skoraj ni stvari, da se kristjani ne bi prerekali. Nestrinjanje ni le med različnimi cerkvami, ampak tudi znotraj njih. Baje je 36 vrst baptistov, 12 vrst Metodistov in tudi veliko različnih skupin med drugimi ločinami. Vsak od teh ima malo drugačno verovanje. Mnogo teh skupin je verjetno nastalo zaradi spora in razkola v cerkvi. Kaj torej storiti, kadar se ne strinjamo ali se spremo? Kdo ima prav? Kako ravnati modro, kadar se nam zgodi kaj takega. Kako najti Božjo voljo?

Poglejmo, kako se je odvijalo nestrinjanje med Pavlom in Barnabo. Kaj se lahko naučimo od teh velikih mož Biblije, ki so bili le ljudje z istimi slabostmi kot mi?

APOSTOLSKA DELA 15:36-41 - Čez nekaj dni je Pavel rekel Barnabu: »Obiščiva še enkrat vse kraje, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, in poglejva, kako je z brati!« 37 Barnaba je hotel vzeti s sabo na pot še Janeza, imenovanega tudi Marko. 38 Pavel pa je bil proti temu, da bi vzela s sabo človeka, ki ju je zapustil v Pamfiliji in ni šel z njima na delo. 39 Tedaj je med njima prišlo do spora (paroxysm), tako da sta se razšla. Barnaba je z Markom odplul na Ciper. 40 Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval z njim; in bratje so ga priporočili Gospodovi milosti. 41 Potoval je skozi Sirijo in Kilikijo in tam utrjeval Cerkve.

            V 14. poglavju lahko preberemo, da sta bila prej Pavel in Barnaba kolega in sta potovala in delala skupaj in Bog je v Ikoniju, Listri, Derbi, Antiohiji, Pergi, Ataleji po njima delal velike stvari in čudeže. Skupaj sta imela zelo uspešno službo. Kar naenkrat pa sta se na smrt sprla zaradi Janeza-Marka. Pavel ga ni hotel, ker je bil enkrat prej nezvest in ju je v Pamfiliji zapustil. Baje je bila načrtovana pot v težavno gorato področje. Barnaba pa je Janezu-Marku hotel dati še eno priložnost, ker je bil njegov bratranec. Kri je gostejša od vode, pravijo Angleži. Spor je najbrž nekaj časa trajal in postal nevzdržen preden sta se razšla. Grška beseda za spor je paroxysm, pomeni pa trajno, ostro, besno nestrinjanje. In to pri Jezusovih apostolih. Dva sta šla na Ciper, druga dva pa v Sirijo.

            Iz njunih življenj lahko izluščimo 7 načel, ki nam pomagajo najti Božjo voljo, kadar se sami znajdemo v takšnih okoliščinah.

1. načelo: SLAVIMO ISTEGA GOSPODA, VENDAR SE VEČKRAT NE STRINJAMO

Naštejmo nekaj zadev, o katerih vemo, da se kristjani ne strinjajo. Nekateri so za, nekateri so proti:

Vino, grozdni sok	Kopanje-mešano	Spolna vzgoja
Hoditi v kino	Kajenje	Desetina
Gledanje TV	Rock, krščanski rock	Ločitev-ponovna poroka
Počitek na soboto/nedeljo	Zaščita pred zanositvijo	Ločeni-opravljanje bogoslužja
Igranje kart	Ženske pastorji	Način krščevanja
Moški dolgi lasje	Ženske poučujejo	Oblačila pri bogoslužju, rute
Ženski kratki lasje	Služba v bifeju	Ogromno doktrinalnih razlik
Žensko nošenje hlač	Govorjenje v jezikih	Itd.

2. načelo: MOJE GLOBOKO OSEBNO PREPRIČANJE LAHKO VODI V OSTRA NESTRINJANJA

            Če se vrnemo na Apostolska dela 15:39 - Tedaj je med njima prišlo do spora, tako da sta se razšla. (paroxysm = trajen in ne trenuten oster spor oz. nestrinjanje)

Barnaba je rekel: »Jaz bi rad vzel Marka s sabo.« Pavel: »Jaz mislim, da to ni dobra ideja.« Barnaba: »On je v redu dečko.« Pavel: »Nazadnje se nama je izneveril in naju zapustil.« »Pa moliva …« Znova in znova sta se takole kregala, jeza je naraščala tako dolgo, da sta se razšla. Barnaba je vedel, da ima prav. Pa tudi Pavel je vedel, da ima prav. Kateremu pa bomo mi dali prav?

Pavel je gledal s stališča službe. V mislih je imel velike cilje, veliko misijonarsko potovanje. To ni bil nedeljski piknik, ampak je zahtevalo močnega človeka, ki se je bil pripravljen vsakodnevno soočati s smrtjo, boleznijo, utrujenostjo, negotovostjo in preganjanjem. Okolje je bilo gorato in naporno. Tu ni bilo mesta za nekoga, ki je v preteklosti že odnehal. Pavel je razmišljal o Jezusovih besedah: Luka 9:62 »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Pavel se je pripravljal za ljudi, ki jih je hotel doseči in je rabil nekoga, ki je 100% zanesljiv. Zanj Marko ni bil dovolj dober. Pogosto za pastorje ljudje niso dovolj dobri in imajo prevelika pričakovanja. Pri tem pozabljajo, da je s trdim delom mogoče ljudem pomagati in jih usposobiti, da se razvijejo v dobre sodelavce.

Barnaba je gledal na človeka. Vemo, da je bil Janez Marko Barnabov bratranec, torej moramo upoštevati družinske vezi. Ko je Barnaba razmišljal o svojem mlajšem bratrancu, je rekel: »Služimo Bogu milosti. On je Bog, ki ti bo dal še eno možnost. Bog nad nikomur ne obupa.« Barnaba je videl potencial v mladem bratrancu, ki je odnehal, ko je naletel na težke okoliščine. Rekel je: »Pavel, morda si ga ti odpisal, toda jaz ga nisem, ker ga tudi Bog ni. Verjamem vanj, čeprav se je enkrat izneveril. Hočem mu dati še eno možnost.«

            Torej komu bi dali prav – Pavlu ali Barnabi? Če pogledamo komentatorje Biblije, se nekateri nagibajo na Pavlovo stran, drugi na Barnabovo. Biblija tudi ne pove nič o tem. Če imaš srce za ljudi, boš z Barnabom, če pa gledaš bolj na cilje službe, boš s Pavlom. Biblija pove le, da sta imela dalj časa oster spor.

3. načelo: ČE NESTRINJANJE IN SPOR NIMATA NE REŠITVE IN NE KONCA, JE LOČITEV NEIZBEŽNA. (Ne govorimo o ločitvi zakona!!!)

Ker nobeden ni popustil in sta oba mislila, da imata popolnoma prav, je bila za Pavla in Barnaba edina rešitev, da sta odšla vsak na svojo stran. Barnaba in Marko sta šla na Ciper, Pavel pa je vzel Sila in pozneje Timoteja in so šli na sever v Malo Azijo. 39. verz pravi, da sta se razšla. Originalna grška beseda govori o popolni prekinitvi odnosa. Bila sta tako jezna, da je to pomenilo konec njunega prijateljstva. Oho, ali se take stvari dogajajo tudi velikim krščanskim možem in Biblija tega ne skriva? Očitno se, Bog ne daj, da bi se tudi nam, ali ne? Razšla sta se nepobotana in nespravljena. Proti biblijskim načelom, mar ne? Kaj pa molitev in agape ljubezen, ko je človeška ljubezen padla na preizkusu?

            Pa ravno Pavel je največ učil o enotnosti. Velikokrat je res, da se zarečenega kruha največ poje. Razen Jezusa očitno nihče od nas ni popoln. Poglejmo, kaj je Pavel učil:

Efežanom 4:1-3 - 1 Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru.

Rimljanom 12:9 - Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. …

18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

            Vse to je napisal Pavel. Dobro je rekel v 18. Verzu: … če je mogoče … živite v miru z vsemi ljudmi. Očitno ima vsak kdaj okoliščine, ko to ni mogoče. Žena vedno pravi, da te tisti, ki si jim najbližje, lahko najbolj prizadenejo. Ne govorim o ločitvi zakona, ampak, če pride okrog nekaj pomembnega do ostrih nestrinjanj, ki jim ni konca, je včasih najbolje, da gre vsak svojo pot.

            Luka je bil pošten in ni preskočil tega incidenta. Vemo, da je pisal po navdihu Sv. Duha. Biblija ne skriva slabosti in grehov ljudi, ker so nam v poduk in tolažbo, ker še nismo dosegli popolnosti. Lahko vidimo, da apostoli niso bili brez slabosti in tudi mi nismo.

4. načelo: NESTRINJANJA VČASIH PRIPOMOREJO K ŠIRJENJU EVANGELIJA.

Primer Pavla in Barnabe to potrjuje. Napravimo analizo:

Prvotno sta misijo načrtovala dva človeka, ena skupina na eno področje. Po sporu je bilo aktiviranih pet mož, v dveh skupinah na dva področja. Torej je evangelij po sporu dosegel več ljudi na večih področjih.

            Katera nestrinjanja vidimo v zgodovini, ki so bila v dobro Božji cerkvi? Vsekakor je najbolj viden Luter. Ni hotel ustanoviti novih cerkva, ampak je le kazal na napake v katoliški. Ko so ga vrgli ven, je zraslo mnogo novih cerkva, ki so učile, da mora pravični živeti po veri. Kasneje so nastopili še drugi reformatorji, ki so tudi zaradi nestrinjanja naredili veliko dobrega za Božjo cerkev (Knox, Wesley, Whitefield). Nestrinjanja pogosto rodijo bolečo oddvojitev in kakšno novo gorečo cerkev. Tudi v Sloveniji je že prišlo do bolečih razdelitev cerkva in rodile so se nove.

Tudi v osebni hoji z Bogom Sv. Duh večkrat uporabi konflikt, nestrinjanje in razočaranje, da ti razodene Božjo voljo. Bog lahko deluje skozi najbolj boleče življenjske izkušnje, da te pripravi in ti omogoči, da se premakneš na novo mesto, oz. ti da novo usmeritev v življenju. Iz pepela poraza slišimo Božji glas. Ko je bitka končana, ko se jeza poleže, zaslišimo Božji glas, ki pravi: »Sledi mi in te bom vodil.« Torej nestrinjanja včasih povzročijo spremembe in napredek pri Božjem delu.

5. načelo: Če pride do RAZHODA, naj SE ZGODI S spoštovanjem in ne z jezo in GRENKOBO.

            Pavel in Barnaba zgleda, da sta šla predaleč in sta na tem področju pogrešila. Nestrinjanje ni greh, saj ni mogoče, da bi se v vsem strinjali. Pa uporabimo besedno igro: lahko se nestrinjamo strinjajoče, lahko pa se nestrinjajoče nestrinjamo, tako kot Pavel in Barnaba. Njuno močno nestrinjanje je prešlo v osebni obračun z jezo in grenkobo.

            Včasih Sv. Duh vodi, da gremo po ločenih poteh. Če je to storjeno v Duhu, ne bomo šli z jezo, ampak sporazumno in se bomo še vedno lahko objeli in si pogledali v oči in tudi pozneje ostali v dobrem odnosu.

            Tri opozorila, da smo prestopili rdečo črto:

1. Ko nek nesporazum popolnoma prevzame tvoje strasti in ne podnevi in ne ponoči ne misliš nič drugega kot to. Te misli popolnoma nadzirajo tvoje življenje in drugega sploh ne moreš govoriti. V takem stanju je nestrinjajoče nestrinjanje neizbežno in obenem prerekanje in jeza. Gotovo ste vsi to doživeli.

2. Ko začneš razmišljati o maščevanju proti tem, ki so te prizadeli. Hočeš jim povrniti in začneš opravljati ter izkrivljati resnico, da bi oblatil druge. Tako prestopiš rdečo črto.

3. Ko začneš napadati osebo, ne problem. Če napadaš problem, pomeni da proučuješ zadevo in razmišljaš o dobrih in slabih straneh. Če pa napadaš človeka, pomeni, da si izgubil potrpljenje ali da vsiljuješ svojo voljo. Kadar se stvari razvijejo v osebni obračun, si prestopil rdečo črto.

6. načelo: KRISTJANOM BI MORAL BITI CILJ SPRAVA IN OBNOVITEV PRIJATELJSTVA.

            Tega ne dosežemo tako lahko, toda prav v tem je bistvo evangelija. V 16. poglavju Apostolskih del sta se ločila. Pavel je šel na sever, Barnaba pa na zahod. Kolikor se da razbrati se potem več let nista videla. Leta so minila, jeza se je ohladila, nove stvari so se dogajale in novi vidiki so se rodili. Pa tudi Sveti Duh je napravil ozdravljenje.

            Preselimo se kakih 10 let naprej. Kaj je Pavel čutil do Barnaba? 1. Korinčanom 9:6 ga omenja kot apostola in sodelavca: »Ali samo jaz in Barnaba ne smeva biti oproščena dela?« Zgleda, da se je med njima nekaj zgodilo, saj ga Pavel omenja v dvojini s seboj. Videti je, da je prišlo do sprave in ozdravljenja.

            Kaj pa Janez Marko? Pavel ga je imel za nezanesljivega, za slabiča, za zgubo. Ali je kdaj spremenil mišljenje? V dveh odlomkih najdemo odgovor. Minilo je 15 let in Pavel je bil zaprt v Rimu. V zaključku pisma Kološanom 4:10 je zapisal: 10 Pozdravlja vas moj sojetnik Aristarh, poleg njega Barnabov bratranec Marko – glede tega ste prejeli navodila: če bo prišel k vam, ga sprejmite, 11 in Jezus, imenovan Just. Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo. Janez Marko in Pavel sta postala prijatelja in medtem, ko je bil Pavel v zaporu, je 'zguba Marko' skrbel zanj. Gotovo je to rezultat molitev in delo Sv. Duha.

            Potem so minila še tri leta. Pavel je bil še zadnjič v zaporu, potem so ga usmrtili. V zaporniški celici v Rimu je pisal svojemu mlademu prijatelju Timoteju. To so njegove zadnje besede v Bibliji, ki jih najdemo v knjigi 2. Timotej 4. Pavel je govoril o tem, kdo ga je zapustil: 10 Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. … 14 Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. 15 Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom. 16 Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. 17 K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč …

            Kaj pa je Pavel rekel o Janezu Marku? 11 Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo. V svojih zadnjih dneh je Pavel hotel imeti Janeza Marka ob sebi. Kakšno spremembo je prinesel čas v primerjavi z njegovim začetnim mnenjem. V začetku Pavel ni hotel slišati o njem, na koncu življenja pa je rekel: »Pripelji mi ga, potrebujem ga, rad bi ga videl!«

            Evangelij Jezusa Kristusa in moč Svetega Duha lahko naredita velike spremembe. Naši spori so včasih tako hudi, da mislimo, da nikoli ne bodo minili. Navkljub sporom, smo še vedno del Božje družine. Bog hoče in nam tudi bo pomagal k spravi. Svet ne gleda na navzven vidno enotnost, ampak na ljubezen, ki jo je mogoče videti. Če se tudi tisočkrat ne strinjamo, je to v redu, dokler smo v ljubezni. Tako bomo pokazali, da smo del velike Božje družine, ki odpušča. Ena od skrivnosti uspeha je, da se naučimo pozabljati preteklost. Če kar naprej pogrevamo napake iz preteklosti, sprave ne bo. Nekateri ljudje tudi po 30 in več let spora še kar naprej pogrevajo preteklost. Takšen spor se rad prenese še naprej na drugo generacijo! Pavel, Barnaba in J. Marko so našli spravo in hud spor v preteklosti jih ni zaustavil, da pozneje ne bi mogli delati skupaj. Če živimo v preteklosti, se borimo za že zdavnaj minule stvari in v življenju ne gremo naprej. Naj naša preteklost ne ovira naše prihodnosti. Pozabimo preteklost, da bo lahko prišlo do ozdravljenja.

7. načelo: SVOJIH PREPRIČANJ SE ČVRSTO DRŽIMO, VENDAR MILOSTNO, KER VEMO, DA BOG LAHKO VODI NEKOGA DRUGEGA DRUGAČE KOT NAS.

            To je pomembna resnica v Božji družini. Držimo se svojih prepričanj, vendar ravnajmo milostno. Rimljanom 14:5: … vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. Če se hočeš vzdržati vina, ga ne pij. Če nočeš jesti mesa, ga ne jej. Če ženska noče nositi hlač, naj jih ne nosi. Če nočeš poslati otrok v posvetne šole, se loti šole doma, itd.

            Druga plat medalje pa je v Rimljanih 15:5:  Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in 6 da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Držimo se svojih prepričanj, vendar z ljubeznijo. Obenem pa delajmo in molimo za duha enotnosti, da bomo lahko hodili in enodušno slavili Boga skupaj z drugimi, s katerimi se v nekaterih stvareh morda ne strinjamo.

            Seveda je to lažje pridigati kot praktično doseči. Razumeti moramo, da Bog deluje v nekom drugem nekoliko drugače kot v nas. Prav je, da smo drugačni. Drugačnost pa v ekstremnih primerih povzroči, da je nestrinjanje tako globoko, da ne moremo hoditi skupaj. Toda ne glede, kako strastno in globoko se ne strinjamo, moramo kljub temu ljubiti drug drugega. Janez 13:35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.

KORAKI, NAJDEMO BOŽJO VOLJO, KADAR SE NE STRINJAMO Z BLIŽNJIMI:

-       Molimo za Božje vodstvo in usmeritev

-       Preiščimo Biblijo, da bomo našli kaj Bog pravi o zadevi

-       Iščimo pobožen nasvet pri izkušenih in modrih kristjanih

-       Z dobro voljo naredimo kar nam Bog naroča

-       Ne godrnjajmo kadar vidimo da ljudje razumejo zadeve drugače. Naj Bog poskrbi zanje.

Z našimi nestrinjanji se obnašajmo zrelo (Zgledi v dnevnem življenju, zlasti v politiki so slabi. Pogosto se obnašajo v nestrinjanjih otročje in bedasto …). Bodimo pošteni, odkriti in milostni, ker poznamo Jezusa Kristusa. Skupaj z Njim lahko nestrinjanja razrešimo drugače.

OHRANIMO VESELJE, ČETUDI SE NE STRINJAMO

            Konec 19. stoletja je v manjši baptistični cerkvi v Kentuckyu eden od diakonov zavrtal luknjo v steno in vanjo pritrdil lesen klinček, ki naj bi služil pridigarju za obešalnik. Drug diakon pa se je hudo razjezil, ker se nihče ni posvetoval z njim. Cerkev se je razdelila in prišlo je do razkola. Baje, da v Kentuckyu še danes obstaja cerkev z imenom: 'Baptistična cerkev nasprotnikov klinčka'.

Včasih je spor upravičen zaradi zdravega duhovnega delovanja cerkve. Največkrat pa nastane zaradi nepomembnih stvari, kot vidimo v gornji zgodbi. Ali ste kdaj doživeli spor ali razkol znotraj cerkvene družine? To je zelo boleča izkušnja. Dolgoletni prijatelji se razidejo. v Kristusovem telesu ostanejo globoke rane. V lokalni skupnosti kristjani pridejo na slab glas. Sramoti se tudi Božje ime. Ozdravljenje in okrevanje je dolgotrajno. Skupnost ne more slaviti Boga v enem duhu in resnici sredi spora, jeze in zamer. Jezus je rekel v Mateju 5:23,24: Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Včasih mine več let, preden se v skupnosti vse pomiri in poleže, da lahko spet v polnosti in enem duhu slavijo Boga in lahko Sv. Duh neomejeno deluje.

ZMERAJ SE VESELITE

FILIPLJANOM 4:1-4 - 1 Zato, moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi. 2 Opominjam Evodíjo in opominjam tudi Sintího, naj isto mislita v Gospodu. 3 Pa tudi tebe, zvesti sodelavec (Sizig), prosim, da jima pomagaš, saj sta se z menoj bojevali za evangelij, s Klemenom in z drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja. 4 Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.

Cerkev v Filipih je bila veselje in krona (stephanos - krona zmagovalcev) Pavlovega dela. No, v tej kroni pa je bilo tudi nekaj trnov. To pomeni, da tudi v dobrih cerkvah pride do konfliktov. Čeprav smo kristjani napolnjeni s Sv. Duhom, se različne osebnosti še vedno medsebojno ne ujamejo, zato nastanejo trenja in nesoglasja. Ljudje nas še vedno razočarajo in vsak od nas na drugačen način pristopi k težavam. Hudič bi lahko uporabil ti dve ženski, da bi razklal cerkev. Pavel je v njun spor poslal tretjega človeka, da jima je pomagal najti rešitev in enotnost, da ne bi nič oviralo Božjega dela. Pavel ju je cenil kot borki za evangelij in ni pozabil njunih preteklih del. Matej 18 nam zapoveduje, kako rešiti spor in jezo. Če se dva ne zedinita, je dobro poklicati še posrednika:

MATEJ 18:15 Če tvoj brat greši, (zoper tebe) pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

Ni lahko biti posrednik v sporu. Kdo sploh hoče biti? Eden ali drugi ali oba se lahko obrneta proti tebi in dobiš nove sovražnike. Toda včasih nas bo Bog vodil, da pomagamo v sporu. Z molitvijo in Božjo pomočjo bomo prišli do zmage in obnovitve situacije.

Tudi v Korintu jim ni šlo gladko. Pavel jih je karal:

1KORINČANOM 6:1-8 Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo zoper drugega, iskati pravico pred krivičnimi in ne pred svetimi? 2 Mar ne veste, da bodo svetu sodili sveti? In če boste vi sodili svetu, ste mar nevredni, da bi bili sodniki v najmanjših rečeh? 3 Mar ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem? 4 V pravdah o vsakdanjih rečeh postavljate za sodnike take, ki v Cerkvi nimajo ugleda?

5 To govorim vam v sramoto. Potemtakem med vami ni nobenega modrega, ki bi mogel razsojati med svojimi brati. 6 In tako se pravda brat z bratom, in sicer pred neverniki! 7 Sploh je za vas sramotno že to, da se pravdate. Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti? 8 Ne, vi sami delate krivico in kradete, in sicer takim, ki so vaši bratje.

            Pavel poudarja, da bi morali biti sposobni razrešiti konflikte v cerkvi, da ne peremo umazanega perila v javnosti pred neverniki. Pravi, naj raje kdaj pretrpimo krivico, namesto da blatimo cerkev in Božje ime.

Zapomnimo si:

V Božji družini je veliko različnih mnenj.

Spori vedno prinesejo posledice.

Uničijo odnose med verniki.

Razderejo enotnost v cerkvi.

Posamezniki in cerkev so slab zgled nevernim.

Tisti v konfliktu včasih rabijo tretjega človeka – posrednika. Moraš biti pripravljen pomagat, če si ti blizu tem, ki so sprti.

Ne išči vedno svojega prav in svojih principov. Večkrat je dobro kaj spregledati, da ne zanetiš prepira.

Za lpnec pa še tole: v Ameriki je cerkev, ki ima eno stran strehe pobarvano zeleno, drugo stran pa rdeče. Tako se notranje nestrinjanje kaže na zunaj. Ljudje so imeli vsak svoj prav in vsak svoj princip. 'Iz principa' nihče ni popustil.

(To so zapiski učenja na srečanju v Kranju, november 2010. Del vsebine je povzeto z internetne strani: www.keepbelieving.com – Sermons: When Christians Disagree)

Branko Dežman